Samo Rugelj: Stranpota slovenskega filma

Pisalo se je leto 1995, ko se je pred nekdaj elitnim kinom Komuna razvila rdeča preproga, po kateri so, pražnje odeti, z zloščenimi limuzinami dostavljeni in v hollywoodsko pozo našemljeni, paradirali vidnejši protagonisti slovenskega okultnega - bolj bi sicer ustrezal pridevnik okulističnega, a žal nimam prostora za razlago - žanrskega zmazka Rabljeva freska, enega najdebilnejših izdelkov v zgodovini slovenskega filma pa i šire. Resno, romunski akcijski pofl, v katerem Steven Seagal svoje borilne veščine nadomešča s srepimi pogledi, je v primerjavi z Rabljevo fresko videti kot Sikstinska kapela. Verjetno je to razlog, da si Rabljeve freske slovenski davkoplačevalci, ta tiha in potrpežljiva molzna krava za filmske izmišljije nacionalnega pomena, ne moremo ponovno, v miru in iz historične distance ogledati na DVD-formatu.

Spomnim se bajnih barvnih dvostranskih oglasov za Rabljevo fresko v družinskih tednikih. Jasno, plačal jih je narod. Spomnim se inteligentnih izjav visoko usposobljenih filmskih delavcev, filmskih skladiščnikov in skladovnic, o tem, kako Slovenija potrebuje tudi take filme. Kako tega ne razumete?! Odprite vendar denarnice in zaprite usta. In spomnim se izjave Marcela Štefančiča, jr., ki je na straneh našega nizkonakladnega tednika o Rabljevi freski zapisal tole: "Dobro uro in pol predolg film o reinkarnaciji: 100 let je od prvega filma, tipi v Sloveniji pa si še vedno natikajo sončna očala in mislijo, da so režiserji - bi jim prosim kdo omenil, da si morajo prej natakniti glavo."

Dokazov, da je dvanajst let kasneje proces natikanja glave tako po vertikali kot po horizontali zatajil v vseh izpostavah domače institucionalne kinematografije, ni treba iskati daleč ali globoko. Dovolj je, da preverimo kinospored, kjer slovenskega filma nismo zasledili že skoraj poldrugo leto, in kot kažejo napovedi, ga na velikem platnu ne bomo srečali še vsaj pol leta. Okej, boste rekli, raje nič kot nadaljevanje Rabljeve freske z drugimi sredstvi, vendar stvari niso tako enostavne. Na Filmskem sladu RS (na instituciji torej, ki je prvopoklicana, da z domačimi filmskimi umetninami bogati duha neuke raje, v resnici pa ni sposobna zagotoviti niti osnovne DVD-izdaje mladega beneškega leva z naslovom Kruh in mleko) se ves ta čas nabira loj, ki iz naslova državnega proračuna vleče redne osebne dohodke in se pri tem še drzne primerjati s filmsko naprednimi evropskimi državami, kot je, denimo, Danska.

Drži, Samo Rugelj Marcelov citat razširi na skoraj 350 strani bogato razvejenega besedila v obliki kompilacije bodisi predelanih bodisi integralnih analitičnih razmišljanj, ki jih je v zadnjih sedmih letih objavljal v periodičnem tisku in bi se drugače po vsej verjetnosti izgubila kot tiste solze v dežju iz Iztrebljevalca. Zbrana v knjigi pa so orožje, ki ga lahko zabrišete v glavo tistemu slovenskemu filmarju, ki si bo še kdaj upal izustiti, da Slovenci ne razumemo slovenskega filma.

+ + + + +