Marcel Štefančič, Jr.: The Greatest Hits

"To je knjiga o velikih mitih in velikih hitih 20. stoletja," piše avtor v uvodu tega impresivnega, kilogram in pol težkega ter 836 strani obsegajočega knjižnega primerka. "O rečeh, ki so živele od filmov. O rečeh, od katerih so živeli filmi. O rečeh, zaradi katerih lažje razumem filme. O rečeh, zaradi katerih lažje razumem 20. stoletje. O rečeh, zaradi katerih lažje razumem svoje razumevanje filma." V veliko veselje mi je, da lahko še enkrat ponovim: če Marcela juniorja, filozofa, novinarja, teve voditelja in publicista, ki je iz filmske kritike naredil spektakel, ne bi bilo, bi si ga morali nujno izmisliti, saj bi v nasprotnem primeru na Slovenskem o filmu še zmeraj razmišljali kot filmski “skladovniki” in o njem tako tudi pisali. Koliko domačih (kulturno subvencioniranih) publicistov poznate, ki bi sedmi umetnosti posvetili več kot eno knjigo?

No, tale je vseeno malce drugačna. Od prvotne različice, ki je leta 1999 izšla pod naslovom Greatest Hits, se ne razlikuje zgolj po določnem členu “the” v naslovu, marveč je bogatejša za celih 36 poglavij oziroma več kot 50 odstotkov vsebine o ljudeh, dogodkih in stvareh, ki so v dramatičnem 20. stoletju skušali tekmovati s filmom. 98 tradicionalno hiperaktivnih esejev sestavlja stilistični hurikan dejstev, natolcevanj, špekulacij, subverzij in verbalnih vizualizacij, ki vase potegne vse tisto, kar je v minulem stoletju, v procesu masovne popkulturne eksploatacije, pridobilo status ikone ali mejnika. Okej, skoraj vse od A do Ž. Od Arnolda Schwarzeneggerja do ženske emancipacije, ki oklepata običajne osumljence in osumljenke: coca-colo, revolucije, scientologijo, plinske celice, Ivana Cankarja, pedofilijo, Keyserja Sozeja, cyberpunk, Hirošimo, Leona Štuklja, psihedelijo, Evito Peron, apokalipso, princeso Diano, partizane, Hillary Rodham Clinton in še mali milijon utrinkov, ki bi še dostojnejše zasijali v svoji lepoti, če bi založnik upošteval dosedanjo serijo opominov in vztrajal pri stvarnem in imenskem kazalu.

Vem, da gre za orjaško delo, ki bi znatno obremenilo oba, avtorja in založnika, toda takšna bukletina si ga definitivno zasluži. Morda ob ponatisu?

Sicer pa tale esejistična vivisekcija stoletja, v katerem se je zgodilo več kot v preostalih devetnajstih skupaj, spet zignorira dva ključna fenomena: pornografijo in strip. Za pornografijo lahko sklepam, da jo Marcel na svoj način vkalkulira nekam med trženje seksualnega glamurja, fabrikacijo filmske zvezde, gonzo, snuff in viagro, medtem ko strip, filmski brat po orožju in eden izmed prvinskih graditeljev stoletnega popkulturnega imidža, paradoksalno ostaja nekje tam zunaj, kot galaksija daleč daleč stran. Kakorkoli že, v tej monumentalni knjigi so trendi tam, kjer jih najdeš, da jih lažje najdeš, pa Marcel v vsakem poglavju aktivira živopisen ognjemet razlogov, ki se jim je težko upreti, kaj šele da bi ugovarjali njegovi izbiri barvnih odtenkov.

+ + + +