Marjan Smrke: Družbena mimikrija

Ko je zadnjič Jelko Kacin izjavil, da je politika virtualen svet in da se pogosto zgodi, da politiki ne hodijo po zemlji, je povedal le del resnice. Če bi bral knjigo Marjana Smrketa Družbena mimikrija, ki proučuje strukturo mimikritičnosti in njeno socialno uporabo, bi vedel (ali pa priznal), da je politika veliko več. Da, kot opisuje Smrke, z ustvarjanjem vtisa dosega svoje sebične cilje. Tiran pač mora ustvarjati vtis, kakor pravi Aristotel v svoji Politiki, da je nadvse pobožen, ker se podaniki manj bojijo trpeti karkoli nezakonitega s strani tistega, ki jih štejejo za verne in spoštovalce bogov. V zgodovini je tovrstne politične mimikrije, sebičnega interesa pod krinko občega, seveda ogromno, eden od bolj razvpitih primerov je recimo politična argumentacija pred napadom na Irak.

Marjan Smrke se v svoji knjigi ne omeji zgolj na politiko. Če delajo tako živali, zakaj ne bi delali tako tudi ljudje, se sprašuje Smrke, in v knjigi prek mimikrije v živalskem svetu preide na človeška ravnanja in družbeno mimikrijo, ki je vpeta v komunikacijske kode vsakokratnega družbenega okolja in v razmerja družbene moči.

Smrke v svojih knjigi, včasih zelo poljudno, naniza ogromno primerov različnih področji mimikrije, od mimikrije v športu (recimo teatralnih padcev nogometašev) do seksualne mimikrije (hlinjenje orgazma), od vojaških prevar pa do prevzemanje in posnemanje uspešnih blagovnih znamk ...

A Smrketova knjiga je najprepričljivejša na področju, ki ga kot sociolog religije najbolje pozna, pri preučevanju religijske mimikrije. Smrke je že pred štirimi leti v Mladini na vprašanje, zakaj cerkveni dostojanstveniki pravijo, da je položaj cerkve v Sloveniji slabši kot v času komunizma, odgovoril, da se gredo izsiljevalsko mimikrijo. "RKC oponaša model osebka, ki je krivično obravnavan, to potencira do skrajnosti in vztrajno ponavlja, računajoč na to, da bo s tem pridobila določene družbene koristi. Kot jokavi otrok, ki pred izložbo izsiljuje starše."

V zgodovini so se različne cerkve morale večkrat zatekati k takšnim ali drugačnim mimikretičnim akcijam, včasih zaradi preživetja, drugič zaradi koristi. Vendar je njihovo bistvo v tem, da religijske cilje uporabljajo le kot mimikretičen model za doseganje drugovrstnih ciljev. "Kar naj bi se tikalo nekakšnih vzvišenih sfer, je izza dimnih zaves mimikretičnih signalov prepoznati kot surovo igro moči, kakršne še svet živali uprizarja le v svojih najslabših trenutkih". Omenjeno ne velja samo za religijske institucije, pač pa tudi za posameznike, ki si želijo z javno prezentacijo pobožnosti pridobiti osebne koristi. Znan je recimo primer Vladimirja Putina, nekdanjega pripadnika KGB, ki v javnosti poudarja svojo pravoslavno vernost. Rusija ni izjema, podobno se dogaja tudi v Sloveniji. "Nenavadno je na primer, da je bilo izmed oseb, ki so sedele v prvi vrsti tranzicijske katoliške maše za domovine oz. v širini fotografskega objektiva, več kot pol nekdanjih včlanjenih v zvezo komunistov," zapiše Smrke.

Knjiga družbena mimikrija je napisana kot visokošolski učbeniki. Strukturirana po poglavjih, ki imajo na koncu vprašanja in teme za razpravo, in opremljena z množico žal zelo majhnih slik. Ker razkrivanje mimikrije ustvarja kritičnega opazovalca, ki vidi več, kot dopuščajo drugi, je Smrketova knjiga Družbena mimikrija delo, ki bi moralo postati obvezno domačo branje za vse slovenske študente, pa tudi za koga drugega.

+ + + + +