Bono, Michka Assayas: Bono o Bonu

Assayas je izvrsten spraševalec, na videz prijazen, prijateljski, skoraj del U2 družine, po drugi strani neprizanesljiv in ciničen do skrajnosti. "Imaš mesijanski kompleks?" sprašuje Bona, pevca skupine, ki se je znala vedno dobro prodati. Saj za to gre, najprej so umetniki mladi in se lahko furajo kot boy bendi. Potem ostarijo, in če svojega preskoka ne znajo razložiti publiki, razpadejo. Pri nas se bo to zgodilo recimo Siddharti. Beatlesom pa se to ni zgodilo. Tudi Bob Dylan je še vedno sprejemljiv v vseh barvnih obdobjih svoje glasbe. In tudi Bono se skozi knjigo, ki je sestavljena iz serije razmeroma obsežnih intervjujev, rad pohvali, kako so znali prebroditi vse krize. In to drži, vprašanje je le, kakšno ceno so za to morali plačati. Še težje kot eden tistih, ki sem jih bolj cenil v začetku kot ob koncu osemdesetih, sprejmem sprenevedanje glede Bonovih pogledov na sodobne zahodnjaške politike.

Bono je sicer zaljubljen v Clintona, pravi pa: "Zelo malo je stvari, v katerih se s Tonyjem Blairom ne strinjava." Napačen odgovor! Pravilno bi bilo: "Zelo malo je stvari, v katerih se s Tonyjem Blairom strinjava." Ampak Bono politike potrebuje in oni potrebujejo enega 'protestnika' za to, da jim je pri duši topleje. (Tudi) Bono je Bushev alibi za napad na Irak in ob tem bi moralo biti irskemu pevcu (in pesniku) vsaj malo nerodno. V odgovorih pravi, da je Bush eden najduhovitejših politikov na svetu. Ampak duhovit za rokerja ne more biti kategorija, v katero tlači Busha, in še slabše, o silni sposobnosti Condoleezze Rice sploh ne bi smel govoriti. Fant, to so ljudje, ki lahko z eno potezo obrnejo svet, ti pa klečiš pred njim za nekaj dolarjev. Sicer pa, kaj naj pričakujemo od tipa, ki velik del intervjujev v omenjeni knjigi daje na plaži svoje mega vile v Nici. Zraven je še nasprotnik cigaret in mamil, kakopak. Kak kozarček dobrega vina ali primerno staranega viskija pa pošten Irec že rukne.

Se vam zdi vse skupaj že kar malo noro? Se vam zdi, da na takšne poceni štose ne morete pasti ... Ne bodite naivni, gre za tipa, ki je v zadnjih petindvajsetih letih nategnil pol sveta in pri tem dobro zaslužil. Gre za tipa, ki na hrbtih hirajoče Afrike kupuje "hiše po svetu, kjer mu je všeč, ker ne mara spati po hotelih". Ampak Bono itak ve, kdo U2 so: "...renesančni slikarji, razpeti med Bogom, pokrovitelji in mesenim poželenjem." In ravno zato, da se človek nauči nekaj o rokenrolu (ki te besede praktično ne zasluži več) in pokroviteljih, je treba to knjigo vzeti v roke.

+ + + +