Karmen Šterk: Serijski morilec

Ker je svet obseden s serijskimi morilci, je tudi trg preplavljen s knjigami o serijskih morilcih - vse so enake. Hočem reči: vse se pretežno ubijajo z naštevanjem značilnosti serijskih morilcev. Nekatere bolj, druge manj, toda vse nas skušajo impresionirati z dolgimi seznami elementov, ki so malega, anonimnega, neopaznega človeka spremenili v antologijskega serijskega morilca. Razlika med temi knjigami je le v tem, da ene to počnejo bolj dramatično kot druge, ali narobe, da ene to počnejo bolj dolgočasno in suhoparno kot druge.

Serijski morilec sodi med knjige, ki značilnosti serijskih morilcev naštevajo na dolgočasen, resnobno-tehničen, kvaziakademski, monoton, mehaničen način, kot da bi skušala avtorica, Karmen Šterk, ena izmed mnogih slovenskih kulturnih antropologinj, ujeti tisti dobro znani industrijski ritem serijskega morilca. Zato niti ne preseneča, da knjiga oživi le tedaj, ko spregovori kak serijski morilec ali, bolje rečeno, ko Šterkova besedo prepusti kakemu serijskemu morilcu, recimo Dennisu Nilsenu: "Rad bi nehal ubijati, pa nisem mogel. V življenju nisem imel nobenega drugega veselja ali zabave, to me je delalo živega. Vse drugo je bilo mrtvo brezno dolgčasa." Se dolgočasite? Nimate nobenega veselja ali zabave? Potem ste na tem, da postanete serijski morilec. Ne pravim, da boste to tudi faktično postali - izpolniti boste morali namreč še nekatere druge pogoje. In glede na množico značilnosti, ki jih najdete v tej primerno zajetni knjigi, to ne bo ravno lahko.

Recimo: vedno bi morali masturbirati s svinčeno cevjo v anusu, jasno, oblečeni v žensko, pred očmi bi morali stalno imeti tako veliko vagino, da bi lahko celi zlezli vanjo, v mladosti bi vas moral spolno zlorabiti kak očetovski lik, imeti bi morali zelo nizko samozavest, vaša družina bi morala biti disfunkcionalna, v mladosti bi se morali veliko seliti, pogosto bežati od doma in izkazovati krutost do drugih otrok, močiti bi morali posteljo, prežeti bi morali biti z laganjem in sanjarjenjem ter z občutkom nezaželenosti, otopelosti in osamljenosti, rojeni bi morali biti neizobraženi, precej mladi materi, morali bi biti produkt posilstva ali pa nezaščitenega spolnega odnosa, vaša mati bi morala biti promiskuitetna in pokroviteljska ter imeti hude psihične težave, oče bi vas moral zapustiti, skozi svoje fantazije bi morali depersonalizirati druge osebe in tako dalje in tako naprej - do kritičnega trenutka, ko bi kvantiteta preskočila v kvaliteto.

Okej, najmanj v Trobca - ali pa vsaj v Pluta. Problem te knjige je, da njena kvantiteta stalno preskakuje v kvaliteto - stalno se začenja znova. Z novimi in novimi paketi značilnosti, tako da so potem "študije primerov", ki pleonastično privrejo na zadnjih sto straneh, res videti že kar kot parodije slovenske kulturne antropologije - in seveda kot subvencioniran dokaz, da je serijski morilec mož z značilnostmi.

+ + +