Misaho Kujiradou, Courtney Love, D. J. Milky: Princesa Ai - prvi zvezek: zapuščenost

Predstavljajte si, da bi se v stripovsko podhranjeni Sloveniji našel založniški zanesenjak z načrtom ponuditi Bonellijeve stripovske junake tistim bralcem, ki jim ne hrvaški, ne srbski, ne srbohrvaški jezik ne gredo od rok, vseeno pa bi v slovenščini z veseljem prebrali kakšno pustolovščino Zagorja, Texa Willerja, Komandanta Marka in kakopak Dylana Doga. In potem bi ta založnik obljubo tudi izpolnil, vendar bi namesto s prej naštetimi ikonami postregel z Jonathanom Steelom ali, še huje, z Bradom Barronom. Hvala za takega Bonellija, bi rekli in se raje začeli učiti hrvaško, srbsko ali srbohrvaško.

Natanko to se je izcimilo iz obljub o prvem uradnem izidu mange v slovenščini. Manga - oziroma ponašena množina mange - so japonski stripi, ki jih v matični domovini dejansko prodajo več kot toaletnega papirja, saj jih tako rekoč vse življenje prebirajo vsi sloji in vse izobrazbene strukture prebivalstva. Sem rekel prebirajo? Narobe, pravi izraz je požirajo. Manga je eden od osnovnih delcev japonske kulturne identitete. Mango je nemogoče potegniti iz Japonske, tako kot je nemogoče Japonsko potegniti iz mange. Manga pomeni kraljestvo stripovskih žanrov in podžanrov ter bližnjico v pandemonično cesarstvo čutil, ko govorimo o pornografski ali hentai mangi, ki po fantazijskem naboju in tudi po večplastnosti seksualnega ekscesa krepko poseka vse zahodne žanrske podobnike. Poleg briljantnega kiberpankerskega epa Akira, ki ga je leta 1982 zasnoval Katsuhiro Otomo, in impresivne galerije likov iz domišljije 'japonskega Disneyja' Osamuja Tezuke (1928-1989) je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja prav hentai manga največ pripomogla k širjenju virusa mangamanije po evropsko-ameriškem konceptualno izčrpanem stripovskem univerzumu.

No, v slovenščini nismo dobili nič od tega. V slovenščini smo namreč dobili mehiško telenovelo o ameriškem zvezdniškem egotripu, embaliranem v najbolj zlizane klišeje in kičeraj japonskega stripa.

Scenaristka Courtney Love (Ai bojda pomeni ljubezen, torej Love) se očitno vidi kot 'diva, iztrgana iz kaosa', 'rešiteljica, obsojena na ljubezen', in 'skrivnostna mladenka, ki išče svojo identiteto in odrešitev v tem svetu in onstran njega', s sabo nosi srčasto šatuljo (jep, Nirvanin hit Heart Shaped Box), flirta s poduhovljenim kitaristom Kentom (eh, Kurtom) ter seveda ves čas poje in prijetno najstniško diši v grandžersko raztrganih najlonkah in prekratki minici. Kozmično razsvetljenje menda sledi v drugem in tretjem zvežčiču. Predpubertetniški patos zgodbe, ki je - pohvalno - natisnjena v izvirni obliki (berete od zadaj naprej in od desne proti levi), za spoznanje omili latentni fetišizem risbe, ki potegne na lolicon mango, žanrske zgodbe o mladih devicah in šolarkah, ki v nizu nasilnih dogodivščin spolno dozorevajo in se spreminjajo v ženske. S tem da tukaj nimate ne nasilja, ne spolnosti, ne spreminjanja.

+ +