Ana Politkovska: Putinova Rusija

Politkovska je bila umorjena lani pred dvigalom v bloku, kjer je stanovala, in to na rojstni dan predsednika Putina. A ko preberete njeno zadnjo knjigo, ki jo je napisala posebej za tuje bralce dve leti pred smrtjo, se lahko samo čudite, kako je ob tem, kar je delala, sploh preživela vse do 48. leta.

Ne glede na to, po kateri gnojni rani Rusije koplje na več kot 270 straneh, prej ali slej s prstom pokaže na Putina kot globalnega krivca. Toda poleg predsednika je v devetih poglavjih z imeni in priimki navedena še gruča ljudi, ki so gotovo, če ne drugega, olajšano zavzdihnili, ko Ane ni bilo več.

Ko prebirate uradne zapisnike, s katerimi Politkovska razkriva grozote v vojski, kjer vsako leto zaradi izživljanja nadrejenih umre na stotine nabornikov, ali zgodbe o hitri, s krvjo tlakovani poti do uspeha novodobnih bogatašev, um previdno ustvari blokado. Kajti težko se je prebiti skozi ta koncentrat trpljenja: ekološko katastrofo, revščino socialno šibkih, neraziskane umore čečenskih otrok ...

Nekoliko kaotičen avtoričin oris sodobne Rusije napeljuje na misel, da je Putin le dete družbe, v kateri se je rodil. Produkt države, ki taka, kakršno jo opisuje Politkovska, ni od včeraj. Zato se ustvari občutek, da so avtoričini sklepi v nasprotju z vsebino knjige - s snovjo, ki jo je, sodeč po slogu pisanja, spustila kot infuzijo skozi svoje srce. "Mrzim ga (Putina), ker je zločinsko stvaren, ker je ciničen, rasističen, lažniv," je zapisala Politkovska, ki je že davno prerasla okvire poklicnega novinarstva in postala večkrat nagrajena borka za človekove pravice. A s to globoko intimno mržnjo je bila Ana v Rusiji v manjšini. Zato na Zahodu pravijo, da je bila "radikalna", v Rusiji pa so jo pogosto označevali za "histerično". Javnomnenjske raziskave kažejo, da vidi večji del Rusije v sedanjem predsedniku odrešitelja. Trdo roko, ki ji oprosti "postransko škodo", na katero je glasno opozarjala Politkovska. In ravno ob branju te knjige se vam začne svitati, zakaj.

+ + + +