David Albahari: Besede so nekaj drugega

Leta 1973 se je na takratni jugoslovanski literarni sceni pojavila odmevna prozna zbirka Družinske zgodbe, ki se je ukvarjala predvsem z vprašanji odnosa med zgodbo in stvarnostjo, odnosa do fikcionalne/prikazane stvarnosti ter odnosa do pripovedovanja zgodbe o tem. Status stvarnosti v zgodbi, okrog česar se vrtinčijo zgodbe v prvi zbirki, je rdeča nit, ki se vije skozi (skoraj) vse naslednje proze Davida Albaharija, srbskega prozaika in prevajalca, ki ga zadnje desetletje po navadi predstavljajo kot judovskega pisatelja, ki živi v Kanadi in piše v srbščini. Izkušnja, ki jo želijo upovediti različni Albaharijevi pripovedovalci, je navadno neločljivo povezana z zgodbo, zato o njej ne morejo pričati kot protagonisti dogajanja, o katerem pripovedujejo, temveč samo kot pripovedovalci - njihova "življenjska" izkušnja se stakne z zgodbo šele v poetoloških komentarjih. Na kratko: pripovedovanje zgodbe o pripovedovanju zgodbe.

Demistificiranje in razgaljanje literarnega postopka je še temeljitejše v naslednji zbirki, Opis smrti (1982), najbrž najbolj znani in nagrajevani Albaharijevi knjigi. Nekaj zgodb iz te zbirke prinaša tudi slovenski izbor Besede so nekaj drugega (npr. antologijski Esej in Poskus opisa smrti Rubena Rubenoviča, bivšega trgovca z blagovi). V dvaindvajsetih zgodbah se bralec sprehodi od Zemuna, Albaharijevega nekdanjega srbskega doma, prek Jeruzalema do Olimpijskega trga v Calgaryju, njegovem sedanjem domovanju, in se ves čas zaveda, da so "besede nekaj drugega", da so "zgodbe o jeziku in besedah zgolj oblika maščevanja; kopičiš jih zato, da bi pokazal, kako navzlic obilici ničesar ne pomenijo, da so prazne v morju praznine", da je kljub večkrat ponovljenim potrditvam zgodbenih resničnosti morebiti vse skupaj resnično le izmišljija, kajti dejanska resničnost je "drugačna, resničnejša, lepša", k čemur ga nagovarja tudi pripovedovalec z napotilom, da ne gre za vprašanje, kaj je resničnost, temveč za vprašanje, ali resničnost obstaja.

Albaharijeva proza zna biti hermetična, nedoumljiva na prvo žogo, neprivlačna za današnjega instantnega bralca, ker se v njej na prvi pogled skoraj nič ne dogaja - ni zapleta, ni akcije, ni ljubezenskih trikotnikov, ni obračunavanja z vsem in z vsemi, ni intrig, zarot in ni politike. Gre za nekaj drugega, za iskanje odgovora na zoprno vprašanje: ker so vse prave zgodbe že povedane, ni več kaj povedati, brez pravih zgodb pa ta svet nima več smisla - nam potem preostane samo proces pripovedovanja ali še obstaja zgodba, ki ne bo nujno zgodba o zgodbi, ki ne bo nujno metafikcija?

+ + + + +