Lewis Carroll: Le kaj je pisal svojim Alicam

Charles Lutwidge Dodgson alias "Lewis Carroll" je bil na tem, da postane duhovnik, pa si je zadnji trenutek premislil. Menda zaradi govorne napake. Toda kljub temu je živel kot duhovnik - sam in celibatno, zelo urejeno, celo pedantno, bral je Biblijo, samoto razbijal s sestavljanjem in z razstavljanjem matematičnih in lingvističnih ugank, pisal fantazijske knjige a la Aličine dogodivščine v Čudežni deželi, Alica v ogledalu in Zalezovanje žnrka in se najbolje počutil v družbi malih deklic, tam med osmim in enajstim letom, takih, ki še niso doživele prve menstruacije in ki se spolno še niso prebudile.

Da bi bilo vse pod kontrolo, je imel v žepu vedno pravi arzenal trikov, ki so mu omogočili, da se je prebil v njihovo družbo in jih fotografiral. Danes mu to ne bi uspelo - matere in očetje teh deklic bi ga ustavili, še preden bi se dobro predstavil.

Lewis Carroll je živel ob koncu 19. stoletja, v precej manj histeričnih časih, zato ga matere in očetje teh deklic niso nagnali. Prej narobe, pustili so, da se je družil z njihovimi hčerkicami - in da si je z njimi dopisoval, kar potrjujejo tudi njegova pisma, zbrana v knjigi Le kaj je pisal svojim Alicam.

In kaj jim je pisal? Recimo: "Draga moja Edith, spet in spet sem ti nameraval pisati in ves čas sem si očital, zakaj tega ne storim - pravzaprav lahko rečem, da mi je to postalo nekakšno življenjsko breme. Hotel sem reči, v kakšno veselje bi mi bilo, če bi te to poletje obiskal, če bi se mi to gladko posrečilo, ampak vse moje načrte glede obiska in fotografiranja je udarila po glavi bolezen mojega bratranca (in krščenca), ki je bolan obležal v Guildfordu, in šel sem domov, pomagal svojim sestram, ki so ga negovale, in ostal 6 tednov, potem pa šel z njimi na otok Wight, a tam je po 5 mesecih bolezni umrl." In tako dalje.

Ali pa: "Ljuba moja Mary, na tvoje pismo bi bil moral že zdavnaj odgovoriti. Upam, da ti bodo tole varno dostavili, domnevam namreč, da si zdaj v Liverpoolu; vendar pa ne navajaš prenaslova in bojim se, da bi te 'Gospodična M. MacDonaldova, Liverpool' utegnila zgrešiti, kajti kolikor vem, je kraj kar velik. Prosim, obvesti Papana in Mamo, da bom tu nekako do srede junija (zelo verjetno do julija) in da ju z velikim veseljem sprejmem, če utegneta priti. Glede tega, da bi prišla z njima tudi ti: no - khrm! - potrudil se bom, da te bom prenašal, kolikor se bo le dalo: priznati pa moram, da bo to dokajšnja muka!" In tako dalje.

Ergo: stalno si je izmišljal vse mogoče - včasih povsem absurdne - ovire, zaradi katerih ni mogel vzpostaviti kontakta z deklico, kot da bi se bal, da se ob kontaktu z deklico preprosto ne bi mogel več zadrževati in obvladovati. Njegova pisma so retorična odlaganja in prelaganja "mučnega" kontakta z deklico. Ali bolje rečeno - njegova pisma so nadaljevanje srednjeveške dvorske poezije, v kateri je trubadur vedno našel kopico razlogov, da ni zlezel k svoji dami.

+ + + + +