Edo Marinček: Skok v smetano, izumitelj Peter Florjančič pripoveduje o svojem življenju

Zakaj bi kdo napisal knjigo o svojem življenju? Zelo preprosto: ker je bilo njegovo življenje kot roman. Obstajajo avtobiografije res slavnih ljudi, princese Diane recimo. Te knjige beremo zaradi želje po tem, da bi spoznali zakulisje nekega življenja, drugačnega, kot ga opišejo javne biografije. Zakaj pa beremo avtobiografije ne ravno svetovno znanih ljudi? Ker se berejo kot romani.

Peter Florjančič je bil dolga dolga leta v slovenski javnosti popoln anonimus. Potem pa je Karpo Godina o njem posnel film Zgodba o gospodu Petru F. in gospod F. je postal frajer tudi v Sloveniji. In to popolnoma upravičeno. Sedaj lahko njegovo zgodbo preberemo še v knjigi. Ni mi sicer popolnoma jasno, zakaj je kot avtor naveden Edo Marinček, a to naj pripišemo temu, da pri nas nimamo tradicije pisanja avtobiografij in zato tudi nimamo tradicije ghost writerjev, se pravi piscev, ki le spišejo besede nekoga drugega.

Kakorkoli - zgodba gospoda Petra Florjančiča je veličastna. "Sem sivolas fant z Rečice nad Bledom. Če bi bil v življenju pameten ali morda zgolj mladostno razigran, bi gotovo ne počel tega, kar sem, in tudi ne tako, kakor sem. Zabaval sem Boga ter bil v zahvalo njegov ljubljenec, njegova zelo dragocena igrača, s katero je imel prav posebne namene." Tako začne svojo življenjsko zgodbo. A medtem ko vijuga med svojimi izumi, princesami, prestolonasledniki, prerokovalskimi Cigankami, bosim tekanjem iz šole, ilegalnim prečkanjem meje in banketi, preseneti s stavki, kot so: "Nikdar ne veš, kaj te čaka na dnu kavne skodelice." Njegova zgodba je pač napisana v maniri nostalgičnega kramljanja, a hkrati modrovanja. Poglavje prve ljubezenske izkušnje - s precej starejšo damo - se konča s stavkom: "Moje življenje je postalo z golim čajem ljubezenski roman, ki ga je najbolje brati zvečer ob toplem kaminu in ne povsem sam." Toda bolj ko se potapljate v knjigo, bolj se zgodbe ponavljajo, bolj gre le za nizanje prigod iz nekega življenja. Zdi se, da knjigi manjka dramaturški lok. Zavoljo nepovezanega nizanja zgodb se pojavijo tudi nedoslednosti: denimo egiptovski kralj Faruk je bil nekaj časa zastopnik za kokakolo, potem kar nenadoma za pepsikolo.

A kljub vsemu je Skok v smetano oporoka: "Danes, ko v svojem blejskem domu čakam na zadnji, večni ples z Matildo, le težko verjamem, da je skok v smetano pravzaprav trajal vse moje življenje. Da. Ljubil sem svoje življenje."

+ + + +