Manca Košir: Moška pisma

Ni še dolgo, kar je dr. Koširjeva, ki ni zgolj poznavalka moške drugačnosti, marveč predvsem izvedenka za novinarsko etiko in literarno novinarstvo, zatrjevala, da v Sloveniji nima česa brati, saj so tako rekoč vsi naši časopisi po domače povedano za en drek. Okej, nekaterim je šlo to žalostno dejstvo do srca in bržčas so ponižno zaprosili gospo profesorico, naj jim magari z epistolami, lahko pa tudi s kolumnami dvigne raven. "Kot v življenju, tako v knjigah. Ne v življenju ne v dopisovanju mi en moški ni (bil) zadosti. Kljuje, kljuje: Tale je takšen, ja kakšni so pa drugi? S temle sem takšna, a kakšna sem z drugim? Več jih hočem, več!" v uvodni besedi zahteva naslovna dopisovalka in pojasnjuje, da so se kompilacijska Moška pisma morala zgoditi (če nič drugega) zato, ker so leta 1991 izšla Ženska pisma (ponatisnjena leta 1997) in množice, željne 'celovite in vznemirljive pripovedi o ljubezni in medčloveških odnosih', so po vsej verjetnosti zahtevale bis.

Da so Moška pisma dobra in nepogrešljiva že v izhodišču, so dr. Koširjevi menda dali vedeti tudi trije časopisni izrezki, ki so ji - z višjo silo gnani - s knjižne police v spalnici prileteli na glavo ter jo spomnili, kaj jo je več kot desetletje močno navdihovalo. Tale poljudnoliterarni, snobovsko intelektualni bukkake z Manco Košir so izpeljali publicist Marko Crnkovič, direktor Matjaž Gantar, pisatelj Branko Gradišnik, terapevt Dušan Osojnik, umetnik Aleksij Kobal, filozof Urban Kordeš in skrivnostni marketingar Adam. Zato, da bi bilo drevo spoznanja za vejico bujnejše: "Spet sem se marsikaj naučila. Kot vedno in povsod, predvsem o sebi. In potlej o moških. Da so res drugačni kot ženske, vem zdaj kot pribito. Drugačno je njihovo doživljanje življenja, smisla bivanja, odnosov do ljudi in do stvari. Drugače razumejo, drugače se izražajo."

V pesmi Ena najbolj vročih Charles Bukowski pravi takole: "Vi fantje kar obdržite svoje device / meni dajte vroče stare babe na visokih petah / ki so se jim riti pozabile postarati." Z literaturo ni nič drugače. Po 'čisti' v glavnem sega bralstvo brez domišljije, drugi pa bolj cenimo njene 'umazane' izkušnje. Kaj je pravzaprav največja bizarnost tega epistolarja? To, da še najbolj spominja na prozno različico izbora najlepše misice oziroma mislice: dokazano pismeni ljudje, ki niso ravno v gimnazijskih letih, kar tekmujejo, kdo bo z več besedami manj povedal ter na pobudo glavne dopisovalke (in njenega cunamija 'dragih' presežnikov) potegnil iz sebe več notranje lepote. Nič čudnega, da skrivnostni dopisovalec Adam na portretni fotografiji nastavi rit namesto obraza.

Nova bombonjera iz Mančine literarne slaščičarne, ki se od tiste, o kateri je govoril Forrest Gump, razlikuje po tem, da natančno veste, kaj boste dobili v njej.

+ +