15. 11. 2007 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
Rosvita Pesek: Osamosvojitev Slovenije
Nova revija, 2007, 37,28 €
Rosvita Pesek na predstavitvi knjige
© Matej Leskovšek
Včasih, za kak konec tedna, še vedno obiščem Arijano in Marka. Čeprav se po navadi ne strinjamo skoraj v nobeni stvari, nas druži velika ljubezen do dobre hrane (in vinca), ki jo je mogoče pojesti v sicer že dodobra skomercializiranih oštarijah na istrskih gričkih. In Marko, to ni nobena skrivnost, je bil in je še velik nasprotnik slovenske osamosvojitve. Po njegovem nam je bilo v Jugoslaviji kar lepo in osamosvojitev je bila zgolj farsa, ki je imela namen na oblast pripeljati nove ljudi z zelo podobnimi cilji, kot so jih imeli tisti prej. Zgolj denar in oblast naj bi jih zanimala, za ljudstvo, pa tudi za vse druge večje in manjše manjšine naj jih ne bi prav nič skrbelo. Ko sem primorskemu tandemu nekoč priznal, da sem se leta 1990 tudi sam odločil za osamosvojitev, sta me začela gledati izpod čela in mi naštevati, kakšne neumnosti sem s svojim glasom omogočil sodobnim kapitalističnim stvorom z Zahoda. Po tisti debati na Baredih (priporočajo refošk, pršut in kračo) sem se res začel spraševati, ali nisem takrat, pred sedemnajstimi leti, naredil velike neumnosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
15. 11. 2007 | Mladina 45 | Kultura | Knjiga
Rosvita Pesek na predstavitvi knjige
© Matej Leskovšek
Včasih, za kak konec tedna, še vedno obiščem Arijano in Marka. Čeprav se po navadi ne strinjamo skoraj v nobeni stvari, nas druži velika ljubezen do dobre hrane (in vinca), ki jo je mogoče pojesti v sicer že dodobra skomercializiranih oštarijah na istrskih gričkih. In Marko, to ni nobena skrivnost, je bil in je še velik nasprotnik slovenske osamosvojitve. Po njegovem nam je bilo v Jugoslaviji kar lepo in osamosvojitev je bila zgolj farsa, ki je imela namen na oblast pripeljati nove ljudi z zelo podobnimi cilji, kot so jih imeli tisti prej. Zgolj denar in oblast naj bi jih zanimala, za ljudstvo, pa tudi za vse druge večje in manjše manjšine naj jih ne bi prav nič skrbelo. Ko sem primorskemu tandemu nekoč priznal, da sem se leta 1990 tudi sam odločil za osamosvojitev, sta me začela gledati izpod čela in mi naštevati, kakšne neumnosti sem s svojim glasom omogočil sodobnim kapitalističnim stvorom z Zahoda. Po tisti debati na Baredih (priporočajo refošk, pršut in kračo) sem se res začel spraševati, ali nisem takrat, pred sedemnajstimi leti, naredil velike neumnosti.
Rosvita Pesek, ena najpomembnejših slovenskih novinark, si takih vprašanj ne postavlja. Njen doktorat, njeno obsežno delo Osamosvojitev Slovenije, je sicer zgodovinski zapis, ki pa se ne spušča v dvome. Osamosvojitev je prijazno dejstvo, v zvezi s katerim ne dvomi in ga pravzaprav le še opisuje kot veliko epopejo našega malega, a hrabrega naroda. Morda bi se v predgovoru lahko izognila trpljenju svoje družine (ko je pisala in študirala, jo je kar malce pretirano zanemarjala), hkrati pa se zdi, da se preveč naslanja na dela svojega šefa Jožeta Možine.
Tudi preveliki hvali izdajateljev Nove revije bi se lahko izognila, se pa razume, da je Peskova s tiste strani, ki je morda kak zapis v Mladini preskočila. Pa ji ne zamerimo. Kot ji ne zamerimo, da je manj Tribune, Problemov, Radia Študent in panka, zato pa toliko več sestankov v Poljčah in debat v skupščinskih klopeh.
Njeno delo je hladno, faktografsko in brez čustev, ampak taka se je vedno zdela tudi na TV-zaslonih. Je pa, kljub naštetim pomanjkljivostim, to knjiga, ki jo je dobro imeti doma. Podobno kot knjigo Matjaža Frangeža o slovenskem preprodajanju orožja. Ne ena ne druga sicer ne prinašata nič novega, vendar pa dovolj kakovostno kompilirata pomembne zgodovinske dogodke. Knjiga Peskove od 57. številke Nove revije do sprejetja Slovenije v OZN.
+ + + +
