Elie Wiesel: Noč

"Esesovci so se zdeli bolj zaskrbljeni, bolj vznemirjeni kot ponavadi. Obesiti otroka pred tisoči gledalcev ni bila majhna stvar. Vodja taborišča je prebral obsodbo. Vse oči so bile uprte v otroka. Bil je mrtvaško bled, skoraj miren, grizel si je ustnice. Zakrivala ga je senca vešal. Lagerkapo je tokrat odklonil pomoč rablju. Nadomestili so ga trije esesovci." Tako je Elie Wiesel v Noči, enem izmed temeljnih dokumentov o Holokavstu in nacističnih lagerjih smrti, popisal srhljive, morbidne antitrenutke, ko so v nacističnem lagerju Buna - hkrati še z dvema odraslima - obesili otroka. In vsi interniranci so morali to gledati. "Potem se je začel obhod. Odrasla nista več živela. Jezika sta jima odebeljena in pomodrela visela iz ust. Tretja vrv pa ni bila negibna. Ker je bil tako lahek, je otrok še vedno živel... Več kot pol ure je ostal tako in se pred našimi očmi v agoniji boril med življenjem in smrtjo. In mi smo ga morali gledati naravnost v obraz. Bil je še živ, ko sem šel mimo njega. Njegov jezik je bil še vedno rdeč, njegove oči še niso ugasnile."

Mali Elie, ki je tedaj štel 15 let, a se iz taktičnih razlogov pretvarjal, da jih šteje že 18, je za sabo zaslišal glas nekoga, ki je vprašal: "Kje je torej Bog?" Elieju se je sicer zazdelo, da Bog visi pred njimi, "tukaj, obešen, na teh vešalih", toda Bog je bil de facto ena izmed največjih enigem nacističnega Holokavsta.

Ko je bilo vojne konec, so rekli, da po nacističnem Holokavstu pisanje poezije ni več mogoče, toda ob branju Noči se vprašate nekaj drugega: ali je bila po nacističnem Holokavstu še mogoča vera v Boga? Interniranci, ki se jih spominja Wiesel, stalno molijo in apelirajo na Boga, ga moledujejo in rotijo, toda to jih vodi le v naslednje kroge nacističnega pekla. Tisti, ki so se rešili, lahko sicer rečejo, da jih je rešil Bog, toda glede na to, koliko jih Bog ni rešil, bi težko rekli, da je imel Bog kaj z njihovo rešitvijo. Bistveno več z njihovo rešitvijo - ali pa "odrešitvijo", smrtjo - je imela logistika koncentričnih krogov nacističnega pekla, logika "selekcij".

Wiesel popisuje vse faze v zapiranju nacističnega kroga - in Judje, vključno z malim Wieslom, v vsaki fazi mislijo, da "selekcija" ne bo prišla do njih. Ko še živijo na Madžarskem, ko mislijo, da Hitler ne bo mogel uničiti celega ljudstva pred očmi 20. stoletja, ko jih razlastijo, ko jih preselijo v geto, ko del geta deportirajo v lagerje, ko jih naložijo na vlake, ko jih odpeljejo v Auschwitz, kjer "samo želodec čuti minevanje časa", ko jim populijo zlate zobe, ko nacisti otroke mečejo v zrak in jih rešetajo z mitraljezi, ko jih pošljejo na marš smrti, ko s pomočjo Mengeleja recenzirajo njihovo zdravje, ko jih odpeljejo v Birkenau ter potem v Buno in Buchenwald in ko nekatere pošljejo v tovarne, nekatere pa v krematorije - vedno računajo, da "selekcija" ne bo prišla do njih. In res, do malega Elieja "selekcija" ne pride - do njegovega očeta pač. In to v zadnjem trenutku, tik pred osvoboditvijo Buchenwalda. "Sinovi so zapuščali trupla svojih očetov brez ene same solze."

Noč je knjiga o noči, v kateri je bilo Boga tako strah, da se je skril - le v naključnosti nacističnih "selekcij" lahko zaslutimo njegovo hazardersko žilico.

+ + + + +