Étienne Balibar: Mi, državljani Evrope?

Nastop globalnih družbenih gibanj, ki so vzniknila po propadu socialistične alternative kapitalizmu, je povzročil krizo v Evropi nastalih političnih kategorij. Tudi tistih, ki so imele emancipatorni naboj. Kaj pa ima neozapatistična politična kategorija "školjka" (caracol), ki je organizacijska oblika skupnosti v uporu na mehiškem jugu, obenem pa predstavlja medij njenega samorazumevanja v globalizaciji, s kategorijami, kot so državljanstvo, obči interes in recimo občina? Evropa in njen kulturni prostor nimata več monopola nad univerzalnim. Globalna družbena gibanja po vsem svetu izzivajo tako evropske kategorije in s tem prakse dominacije kot tudi kategorije in prakse osvoboditve. Tudi v Evropi se socialistična, komunistična in anarhistična tradicija vse bolj umikajo. Nadomeščajo jih v bojih proti neoliberalni globalizaciji nastajajoče doktrine boja in osvoboditve, ki jim je pot odprla prav kriza zgodovinskih doktrin osvoboditve, ki so nastale na evropskih tleh.

Étienne Balibar se v svojem delu "Mi, državljani Evrope?" loti prav vprašanja ustreznosti političnih in filozofskih pojmov, ki so nastali v Evropi in so se (pre)oblikovali v času kolonialne in imperialne ekspanzije za današnje globalne družbene boje. Tega se loti tako, da dela na pojmu državljanstva, skratka, na temeljnem pojmu politične filozofije, ki nastane v antiki. Tistim, ki pravijo, da je pojem državljanstva zastarel, odgovarja s premestitvami v pojmovanju državljanstva. Opravičilo za te premestitve pa najde ravno v kritični zgodovini postajanja državljanstva. Temeljna pojma, ki ju pri tem uporabi, sta konstitucija državljanstva (politeia) in droit de cite. Omogočita mu odprtje državljanstva, ki ga ne definira kot neusmiljeni mehanizem vzajemnega vključevanja in izključevanja, ampak kot kategorijo, ki je nenehno spodbijana in podvržena boju. Državljanstvo tako ni zamrznjeno v formalni konstituciji, v temeljnem zakonu. Prej ga narekuje materialna konstitucija, ki jo dinamizirajo boji za državljanstvo oziroma boji za pravico imeti pravice. Pravica do državljanstva (droit de cite) oziroma boji, ki se nanjo sklicujejo, omogoča transformacijo državljanstva. Balibar tako razume državljanstvo kot postajanje državljanstva, pri katerem so načini pripadnosti utemeljeni na razvoju državljanstva in ne obratno. Zato v ospredje postavi vprašanje meja in nujnost njihove demokratizacije.

Balibarjeva knjiga je zagotovo pomemben prispevek k razpravi o evropski konstrukciji in državljanstvu v Evropi. Predlaga alternativno pot, ki ne sloni na iskanju pripadnosti in se ne zapleta z vprašanjem identitet in njihove izključujočnosti. Evropska konstrukcija naj sloni na državljanskih praksah tistih, ki so izključeni iz formalnega državljanstva, ki se sklicujejo na pravico do imeti pravice in ki afirmirajo univerzalno v skupnosti. Danes gre evropska konstrukcija v drugo smer. Sprega interesov kapitala in nacionalnih političnih elit ustvarja evropski apartheid. Državljanstvo postaja privilegij, "Evropa brez meja" pa je v resnici proliferacija meja, prostorska razporeditev svetovnega bogastva in revščine, trajna inferiorizacija določenih populacij in delirij kontrole. Ta težnja je nezaustavljiva zgolj na videz. Prej je reakcija na nove državljanske prakse, na ljudstvo, ki prihaja, na generacijo, ki nima nacionalnosti, na eksodus 21. stoletja.

+ + + + +