Aleksej Ivanov: Geograf je zapil globus

Sodobna ruska literatura, kolikor jo poznamo, ima v zadnjem času dve veji, ena je izrazito izvozno naravnana in imamo potem posnetke klasične kriminalke, recimo Marinino, Akunina, ali pa izrazito udarno ezoterično literaturo, recimo Pelevina in Sorokina; na drugi strani pa je usmerjena v predelavo in dopisovanje ruske klasike, ne nujno samo realistične.

Geograf je zapil globus v nekaterih stilnih prijemih in motivih, aluzijah in spogledovanju s preteklo literaturo spominja na ruska tridesetega leta, na Belega in ruski modernizem. Roman se ukvarja z enim šolskim letom Služkina, luzerja okoli tridesetih s sprotno pesniško produkcijo, ko spregovori, rimo naredi, ki se v depresivnem industrijskem mestecu ob reki zaposli, potem ko ga v to prisili žena, in jim na šoli ravno manjka gospodarski geograf, tak za industrijo in rudna bogastva. Tako imamo potem ob njegovih junaških popivanjih in težavah v razredu, kjer ga devetošolci vsak dan peljejo scat, še celo štalo z ženskami, sodobna pobrežnjevska Rusija se nam kaže kot promiskuitetna in zapita industrijska cona v dobi pred vznikom ekološke zavesti, kjer gre vse narobe, kjer ni služb, so pa že bodoči uspešneži, ti že prežijo na razpad sistema. Se zdi, da ima Služkin posebno občutljivost, naperjen je tako rekoč na vse ženske, ki jih pozna, koketira in se nastavlja, vendar potem priložnosti čudno ne realizira, rajši čuva svojo razboleno odprto in pošteno dušo in skozi odrekanje želji živi kot brat cankarjanskega hrepenevca, zablokiranost ga v njegovih lastnih očeh dela prav posebej plemenitega in sploh, ženske pa tega kot navadno ne razumejo in ga žalijo.

Drugi del romana, pisan kot dnevnik s splavarjenja po nevarni reki, je sovjetska različica Odrešitve, nasilni možje iz divjine in podobno, vse pa še zaostri dejstvo, da se na mestu objekta poželenja znajde njegova štirinajstletna dijakinja. Dogodivščina, ki naj bi se začela kot končni izlet in iniciacija, tim bilding, se zaplete in pripelje v obrise neke pretekle zgodbe, v opuščena delovna taborišča, ki so bila v srcu ničesar, v tajgi. Za nostalgične bodo najmočnejši zabavni rituali pobrežnjevske Rusije, pionirčki in komsomolci in priprave na državnikov pogreb, za druge avanture na podivjani spomladanski reki z balvani, zagozdenim drevjem in s snežnimi plohami.

Na vsak način je roman spisan v tisti maniri, ki zmeša slovansko široko dušo, pivske avanture v družbi, kjer je vse bolj kot ne brezperspektivno, hkrati pa omogoča odklop iz družbene zaprtosti nekam ven, v naravo, kjer so možje še možje in je ženske strah. Duhovito, žanrsko neizenačeno in neodločno, stilsko intenzivno in čisto posrečeno, s predpostavkami o plemenitosti (pesnikov) in hrepenenju, ki so nam morda blizu, vendar imamo tega tudi v slovenski prozi za izvoz in ne dvomim, da bomo Rusom v tej zbirki vrnili z isto mero.

+ + +