10. 10. 2000 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Charles Lloyd : The Water is Wide
CD, ECM 2000; distribucija in prodaja Statera
Saksofonist Charles Lloyd na "stara" leta postaja mojster jazzovske balade, kar je bila sicer od nekdaj njegova odlika in slabost. Šlo je celo tako daleč, da so ga - marsikdaj upravičeno - obtoževali neznosnega, melanholičnega "coltranizma", a pogostokrat preslišali njegov tenak, visok zven, večjo skopost v notah in neznansko slo po izvirnem in tenkočutnem igranju. Sploh je vprašanje, koga v jazzu ni oplazila mogočna Tranova senca, le da so se ji sledniki, oponašalci, adepti izvijali na sto in eden način. Sicer pa bivši vodja tria, ki je širši publiki sredi šestdesetih predstavil mladega pianista Keitha Jarretta, na The Water is Wide igra godbo, ki jo najbolje in najraje igra - balade: godbo počasnega tempa, izbranih harmonij, ki jih poljubno širi in oža, in melodij neabruptnih preskokov, a dovolj intrigantno v izpeljavi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
10. 10. 2000 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Saksofonist Charles Lloyd na "stara" leta postaja mojster jazzovske balade, kar je bila sicer od nekdaj njegova odlika in slabost. Šlo je celo tako daleč, da so ga - marsikdaj upravičeno - obtoževali neznosnega, melanholičnega "coltranizma", a pogostokrat preslišali njegov tenak, visok zven, večjo skopost v notah in neznansko slo po izvirnem in tenkočutnem igranju. Sploh je vprašanje, koga v jazzu ni oplazila mogočna Tranova senca, le da so se ji sledniki, oponašalci, adepti izvijali na sto in eden način. Sicer pa bivši vodja tria, ki je širši publiki sredi šestdesetih predstavil mladega pianista Keitha Jarretta, na The Water is Wide igra godbo, ki jo najbolje in najraje igra - balade: godbo počasnega tempa, izbranih harmonij, ki jih poljubno širi in oža, in melodij neabruptnih preskokov, a dovolj intrigantno v izpeljavi.
Izbor je takorekoč klasičen, standarden, z nekaj originalnimi Lloydovimi in dvema priredbama tradicionalnih (spiritualov). Med drugimi je dvakrat na sporedu Ellington, tu sta še Billy Strayhorn in Hoagy Carmichael z Georgio. Bend je nov - kvintet. Pri ECM je večidel za Lloyda klavirske tipke prebiral Bobo Stenson. Tokrat igra danes eden največjih ekscentričnih romantikov, "baladnikov" med pianisti, Brad Mehldau. Kitarist John Abercrombie je njegov dolgoletni partner, bobnarski mojster Billy Higgins občasni, basira pa Larry Grenadier. Postava z Lloydom na tenorsaksofonu je torej "zvezdniška". Godba pa je fin špil, ki ponuja precej imenitnih trenutkov in nekaj povsem šablonskih. Tam muzikom vrača nazaj tradicija, ki so si jo naložili na pleča. A rahločutno uho ne bo preslišalo fines in intenzivnosti muziciranja. In tudi visokega, posebnega "lesteryoungovskega" saksofonskega zvena. Jazzovske balade, pa naj bojo še tako vsakdanje, skorajda muzak, ostajajo vir navdiha, preizkus za muzikante, ki nočejo biti poustvarjalci, navadni "bralci", ampak svojski interpreti, ki skoz njih pilijo svoj osebni slog in pripovedujejo svojo malo štorijo. Zato so dobri jazzovski albumi "standardov" ali balad dandanes tako redki. Skorajda po pravilu jih zagrešijo veterani. Lloydov The Water is Wide je med njimi. Morda bo kdo vseeno, takole za primero in preverbo, posegel po Ballads Johna Coltrana.
* * * *
