23. 10. 2000 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
Green Day: Warning
(CD '00, Reprise; distribucija: Nika)
Kakorkoli že, z viški adrenalina gnana trojica iz kalifornijskega Berkeleya je za popularizacijo spomina na pankerski konec sedemdesetih ter za reafirmacijo triminutnih kitarskih zadetkov v minulih desetih letih prelila največ švica. Deset milijonov mulcev, ki je bezljalo naokoli s primerkom albuma Dookie, se preprosto ni moglo motiti. Green Day so ustoličili za svoje Ramones in Stiff Little Fingers hkrati. No, tisto, kar se je kuhalo na ploščkih Insomniac ter Nimrod, je na Warning: postalo neizpodbiten fakt. Green Day so zapeljali na sredino ceste in rahlo prilagodili hitrost, ki bi jih v nasprotnem primeru na prvem ostrem ovinku utegnila zanesti med patetično postarane pankerske prdce ali, še huje, zabrisala v gnili, sebe polni kič, kot se je to nedavno zgodilo Metallici. Ihtavo ritanje ni več pravilo, ampak izjema, to pa še zdaleč ne pomeni, da so pobom nadledvične žleze popolnoma presahnile. Gre za to, da boste v najboljših štiklih, ki jih ponuja Warning: (recimo Misery, Waiting in Macy's Day Parade), prej kot odjek kakih posebej čislanih postpankerskih ali trdorokerskih ikon zaslišali - The Beatles. Prisežem. Kriza identitete ni nujno slaba stvar, ne.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
