Rambo Amadeus: Čobane vrati se

Verjetno največji še živeči umetnik južnoslovanskih narodov je od štiri leta starega Titanika posnel edinole simfonično ekstravaganco Metropolis, sicer pa je v Sloveniji, kjer si vse pogosteje išče kruha, izdal dotlej težko dosegljiva Zbrana dela in se izkazal s posnetkom koncerta v KUD-u F. Prešeren.

So dolg premor, ponovne izdaje in live inačice, tako kot je v navadi, znamenje pojemajoče ustvarjalnosti ali le z vse prej kot ugodno klimo v matični srbski državi povzročenega zbiranja moči? Pa poglejmo. Rambo je za enajst komadov na za vinilni LP dolgem ploščku angažiral že standardnega bobnarja Truta in, novo, kontrabasista, zaradi česar Čoban neredko zadiši po uglajenem "džezovskem" triu, kateremu so izleti v "improvizacijsko" teženje ter svojsko pojmovani fank in hip-hop le miceni ovinek na z margarino podmazani poti.

Sintetizatorjev dolgo otepajoči se rokodelec Rambo se na novem albumu ukvarja z ritemmašino, ki dovolj verno spremi turistično easy listening romanco Laganese in, recimo ji ekološko parafrazo McFerrinove Don't worry, be happy pozitivne terapije, drugje pa poslušalstvo boleče spominja, da z njo šele dela prve korake. Na ploščku, v skladu z naslovom prvega turboraperja Balkana, ne manjka vsakomur razumljivih in artikuliranih prijav, s posemplano serijo kvant iz Variole vere, aktualnimi fazoni na račun X-Files paranoje in transseksualnosti vred, in se bo zaradi njih valjal po tleh srbohrvaščino obvladujoči del prebivalstva. Kako dolgo? Če nam sam Rambo priporoča, da proizvod odleži kakšno leto, bi zaradi vtisa, da smo med ploščkom doživeli nekam veliko d'Šja vujev - kar je veteranom znana nevšečnost - in da muzika mimo nas dostikrat polzi v vlogi vnaprej posnete podlage za govoričenje - kar je raperski tik par excellence - privzeli drugačno mnenje in svetovali navijačem, naj se naučijo besedil na pamet, dokler je pogača še sveža. In naj njeno obdobje trajanja izkoristijo na katerem od koncertov, s katerimi bo Rambo zasul domovino in menda tudi Hrvaško.

* * * *