Dwight Yoakam: Tommorow's Sounds Today

Recimo, da bi se radi pobliže seznanili s countryjem, z glasbeno zvrstjo, ki poleg heavy metala predstavlja daleč največje in naravnost idealno gojišče predsodkov, grimas in intelektualističnih zmrdovanj, zato sežete po renomiranih priročnikih, kritiško čislanih leksikonih in uglednih spletnih straneh, ki naj bi vas po bližnjici privedli do najvišjih dometov. Opazili boste, da pri večini konsenzualno markantnih največ pik in priporočil snamejo prav greatest hits kompilacije, ki v kao resnih muzikaličnih žanrih ne veljajo kaj prida.

Razlagi sta dve. Prvič, izvajalec je predolgo na sceni, da bi uspeli na lastna ušesa prečekirati njegov opus, in drugič, izvajalec je preprosto predober in sila pretenciozno bi izpadlo, če bi vam zapovedali kar nakup njegovega celotnega opusa. E, Dwight Yoakam sodi med slednje. Od leta 1986, ko je udaril s fenomenalnim prvencem Guitars, Cadillacs, Etc., Etc. ter honky tonk povzdignil na raven umetnosti, še ni izdal albuma, ki se ne bi slišal kot greatest hits. Še več, ni posnel pesmi, ki ne bi imela potenciala hit singla, medtem ko čisti overdose v tem pogledu predstavlja plošček A long way home, posnet pred dvema letoma. In hej, če bi še Tomorrow's Sounds Today, Dwightova dolgo in hotno pričakovana zbirka avtorskega materiala, kakopak pod magično producentsko taktirko nepogrešljivega Petea Andersona, vžgala kot A Long Way Home, bi me postalo pomalem strah, da poba podobno kot Elvis sploh ni s tega planeta. No, ducat viž o zlomljenih srcih, prelitih solzah, krutih ženskah in varljivih podobah ljubezni (vključno z dokaj ikonoklastično priredbo I Want You To Want Me by Cheap Trick), podaljšanih za mična dueta z Buckom Owensom, ta trenutek predstavlja največ, kar lahko za vaš denar dobite iz predalčka novega country tradicionalizma.

* * * * 2/3