Brad mehldau: Places

Razglednice "krajev", "prostorov", včasih solo, drugič v standardnem klavirskem triu, Brada Mehldaua utrjujejo kot prvovrstno pianistično atrakcijo za jazzovski mainstream in ljubitelje obrobnejših muzičnih praktik. Kar je redka dobrina. Še sreča, da je Mehldau z nepoboljšljivim romantizmom, brkljanjem po naplavinah "liričnega", meditativnega klavirja v jazzu (a la Bill Evans) s škiljenjem v 19. stoletje z neznanskim iskanjem blagih, zoprno razširjenih harmonij in sukanjem dolge ciklične melodije ves čas na spolzkem robu med sluzavostjo, če ne banalnostjo, ter med individualistično upičenostjo, iskanji.

V času "hitročasenja", bežnih srečanj z godbami, vztraja na formi tria, ne popušča in pretirano ne pozira kot koncertantni virtuoz, kar včasih očitno je in ga tjakaj zamika. Mehldau preveč zna in se predobro zaveda zgodovine klavirja v jazzovskem muziciranjem, da bi ga povsem odneslo v smer, ki daje otipljive materialne učinke, proizvaja hitro pozabljive ikonce, par naslovnic in pozabo. V bistvu je s pianističnim jazzom po Cecilu Taylorju že 30 let zares en velik križ.

Ena možnih razrešitev je bila Jarrettova, ki je obstala v popolni "smetanski" balzamiranosti, drugo spet so ponudili "obrobnejši" in zato za nas središčni muziki, ki so toliko bolj začeli interpretirati zgodovinske sloge, iskati in se meniško študiozno poglabljati v podrobnosti in muzične rešitve kakega Monka, Lewisa, Evansa, Ellingtona in Taylorja, celo starejših klavirskih pionirjev. Mehldau, kalifornijsko lociran v Los Angelesu, prevelikem, naphanem, bleščavem, surrealnem iz tega prostora vleče svoje nitke, glasbene teme, na letališča, v Perugio, v Pariz, tja, kjer se mu je sproti na dolgih turnejah porajala in nalagala muzika. Zaenkrat ostaja bližji drugim, pogumnejšim iskalcem, čeprav se je povzpel (so ga povzpeli?) na majavi medijsko in institucionalno podprt tron. Kakor je v navadi na vseh zadnjih albumih, bobna Jorge Rossy in basira Larry Grenadier.

* * * *