Cajun

Godba nekdanjih frankofonskih poljedelskih in ribolovskih Akadijcev, ki so se po britanskem prevzemu Nove Škotske leta 1755 znašli pred neusmiljenim eksodosom v louisianske močvare južno od New Orleansa in zahodno do Teksasa, je v slabem stoletju doživela nekaj korenitih sprememb. Če je že zaradi melosa, frankofilije, značilne medigre harmonike in gosli ob trianglu ali perilniku vzbujala pozornost, sodobni cajun v vsem postaja standardiziran, sicer še vedno poudarjeno francoski in razpotegnjeno nazalen.

Kaj posebej vznemirljivega ne ponuja, razen v lokalnem kontekstu in med privrženci kantrijašenja. Tipalke standardizirane vseameriške akustične kitarske muzike so razprostrte in močno stiskajo. Tistih nekaj bluegrasovskih potez, nekaj senc enostavnih polk in valčkov ob moderni ritemski sekciji z basom in bobni cajun poenostavljajo in enotijo. Če je njim soroden kreolski zydeco v izhodišču bolj odprta forma, ki jo je bogatila pestrost R&B-ja in bližina Karibov s posredovanjem neworleanske metropole, tale dobro izbrana muzika dandanašnjih ansamblov cajuna streže s prijetno, "pozabljivo" muziko. In nič več. Morda pa je dokončo utrjevanje ansambelskega sloga indic, da Frankofoncem med Američani ni nič bolje postlano kakor pred pol stoletja. Le da se jim je v muziciranje bolj zažrl kantrijaški bližnjik. Od zakoncev Falcon, ki sta snemala prva med cajunarji tam leta 1928, do dandanašnje (druge, tretje?) "renesanse" cajun ostaja plesna godba za vikend špelunke. Pa za folkloristične mandeljce, daleč proč od močvar.

* * * 1/2