Merle Haggard: If I Could Only Fly
CD '00, Anti-; distribucija: Nika
Če si zgodovino country glasbe za hip zamislimo kot nekakšno velikansko človeško telo, na katerem vsak vitalni del nosi ime nekega zaslužnega izvajalca, potem Merle Haggard definitivno predstavlja kite tega telesa. Jeklene kite trmoglavega proletarskega upornika, ki ni klonil niti pred šarmom ameriškega sna niti pod pezo slave. Njegovo ime s spoštovanjem izgovarjajo celo tisti, ki do njegove glasbe ostajajo neopredeljeni. Ko govorimo o Merlu, njegovega priimka že dolgo ni treba več omenjati. Merle je samo eden. Tako kot Johnny. Pa čeprav je devetdeseta preždel praktično v ilegali, pri obskurni založbi Curb, kjer je snemal tako minorne plošče, da so zgrešile celo njegovo najbolj gorečo publiko. In navkljub temu, da med sprejemom v Beli hiši ni hotel odšpilati priljubljene predsednikove viže ter da se je leta 1994, ko so se mu naposled le odprla vrata v Country Music Hall of Fame, v pozdravnem govoru zahvalil samo svojemu vodoinštalaterju Andyju Gumpu, "ki ves čas skrbi, da moja straniščna školjka brezhibno deluje".
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Če si zgodovino country glasbe za hip zamislimo kot nekakšno velikansko človeško telo, na katerem vsak vitalni del nosi ime nekega zaslužnega izvajalca, potem Merle Haggard definitivno predstavlja kite tega telesa. Jeklene kite trmoglavega proletarskega upornika, ki ni klonil niti pred šarmom ameriškega sna niti pod pezo slave. Njegovo ime s spoštovanjem izgovarjajo celo tisti, ki do njegove glasbe ostajajo neopredeljeni. Ko govorimo o Merlu, njegovega priimka že dolgo ni treba več omenjati. Merle je samo eden. Tako kot Johnny. Pa čeprav je devetdeseta preždel praktično v ilegali, pri obskurni založbi Curb, kjer je snemal tako minorne plošče, da so zgrešile celo njegovo najbolj gorečo publiko. In navkljub temu, da med sprejemom v Beli hiši ni hotel odšpilati priljubljene predsednikove viže ter da se je leta 1994, ko so se mu naposled le odprla vrata v Country Music Hall of Fame, v pozdravnem govoru zahvalil samo svojemu vodoinštalaterju Andyju Gumpu, "ki ves čas skrbi, da moja straniščna školjka brezhibno deluje".
Merlov značaj je trdo strojilo otroštvo v opuščenem železniškem vagonu. Očetova smrt pri devetih letih. Materina nemoč, da bi sina usmerila na pravo pot. 21. rojstni dan za rešetkami San Quentina. Usode brezimnih brezdomcev, ki so z vlaki križarili po Ameriki. Merle je imel dva vzornika, Boba Willsa in Jimmieja Rodgersa, ki se jima je kasneje oddolžil s posvetilom v obliki albuma, ter en sam moto: "Če hočeš najti svoj glas, moraš iti dlje od svojih herojev." Na temle albumu - ki po mojem brez slehernega dvoma sodi med najimpresivnejše izdelke minulega leta, a mi je žal prepozno prifrčal v plejer, da bi ga uvrstil na top five v novoletni Mladini - znova slišite žlahtno patino tega glasu v vsej njegovi veličini. Umirjeno akustični If Only I Could Fly, Merlov American Recordings, če že hočete (plošček je izšel pri Epitaphovi filiali), je dejansko Merlov nekoč in zdaj, umetelno strnjen v ducat novih, srhljivo občutenih pesmi s skupnim imenovalcem Wishing All These Old Things Were New, kot gre naslov uvodne. Izjemno. Merle bo 6. aprila letos dopolnil 64 let. Jep, takih res ne delajo več.
* * * * *
