Anouar Brahem Trio: Astrakan cafe

Tunizijski veščak na arabski lutnji, al ud, se je na prejšnjem albumu postavil z jazzovskim triom, z Davom Hollandom in Johnom Surmanom. Se z Astrakan cafe vrača v naročje "domače" kulture? Nič ne bi bila bolj napačna trditev, če z "domačnostjo" razumemo rodno Tunizijo. Potopljen je v prostrani svet makama, tonskih modusov, ki raznoliki domujejo v arabski, turški, perzijski glasbeni kulturi, se razlikujejo od šole do šole. Šole so zaznamovane s slogi, načini oblikovanja geometrijsko ornamentiranih melodij, ki so jih v političnih, kulturnih in glasbenih središčih - v Kairu, Istanbulu, mavrski Španiji, Damasku, Bagdadu, Teheranu - v stoletjih uvajali veliki mojstri teorije in prakse.

Nikdar niso bile izolirane, vedno tekmovalne, pozitivno diskriminacijske, učeno svetovljanske. A s podmeno "vračanja k domačnosti" bi Anouarja Brahema s soigravcema "evropsko" zadovoljno poslali nazaj v umišljeni Orient, tjakaj, "kamor spada" in použili "mistično zavito in fino stkano godbo". Zarisali bi mu mejo, četudi bi se fizično morda odpravil v stanovanje na pariški sever.

Astrakan cafe je neizmerno široka, subtilna plošča ustvarjalca, ki bi ga ortodoksi lahko obtožili, da krši "stoletne" izvajalske konvencije. Brahem najraje muzicira v malih taht zasedbah, ki improvizirajo. Trio z istanbulskim ciganskim mojstrom klarineta Barbarosom Erkosejem (članom slovite polimuzikalne skupine bratov Erkose, nadvse cenjene tudi v Tuniziji) in dolgoletnim sodelavcem, žlahtnim udarjavcem po opnah darbuke in bendirja Lasadom Hosnijem, namreč konkretno glasbeno potuje od kraja do kraja. Od azarbejdžanskega Astrakana, Osetije, turkmenskega Aškabada, v medinsko četrt Halfauin skoz popularno temo filma Ferida Bugedirja, do Kotana v turkestanski Kitajski, v puščavo Karakum do Dar es Salama v Tanzaniji; preigrava in se /nas/ spoznava z vižami, najrazličnejšimi modusi in jih preoblikuje v razpoznavni mehki, natančni improvizacijski igri. Ko v Parfum de gitane zastrga po zgodovinskih vezeh magrebške in andaluzijske kulture in se z Erkosejem zadržano spoprimeta s klasiko istanbulske klarinetske legende Džamilom Bejem iz dvajsetih let prejšnjega stoletja Nihavend Lunga (spomnimo se imenitne eruptivne verzije velikega Mustafa iz Kandire), je popotovanje zaključeno.

To je povratek na začetek, k preludiju, ki je posvečen rdeči zarji v Groznem. Na obrobjih, stran od klasičnih šol, zunaj središč, Brahem lahko izstopa iz konvencij in krajem, ki so oddaljeni viri kratkotrajnih alarmantnih world news vrača digniteto. Magrebški lutnjisti, Said Šraibi je bil zadnji hvaljen na teh straneh, danes odpirajo svetove, kakor jih je bil poprej pokojni veliki iraški mojster Munir Bašir. Brahemov učitelj je bil Ali Sriti, zaljubljenec v "vzhodno arabsko godbo", v sirske in egiptovske šole.

* * * * *