Honky Tonk Heroes
CD '00, Pedernales/SPV; distribucija: Panika
Več kot deset let je trajalo, da je pričujoči plošček ugledal luč dneva in se znašel na policah izbranih ploščarn. Menda se je toliko časa mudil zato, ker sprva nihče ni pomislil, da bi tisto, kar je leta 1989 povsem spontano nastajalo v Nelsonovem studiu Pedernales, tako ali drugače priobčil javnosti. Takrat se je pri Willieju oglasil večni odpadnik Billy Joe Shaver, da bi posnel nov album, in s sabo pripeljal sina Eddieja, izjemnega kitarista, ki bo poskrbel za bolj robat, takorekoč rokerski okit plošče. Snidnje starih bratov po orožju je dovolj dober razlog, da iz hladilnika vzameš pivo, sedeš na verando, gledaš sončni zahod in pustiš, da Willie zrola kako smotko več kot ponavadi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Več kot deset let je trajalo, da je pričujoči plošček ugledal luč dneva in se znašel na policah izbranih ploščarn. Menda se je toliko časa mudil zato, ker sprva nihče ni pomislil, da bi tisto, kar je leta 1989 povsem spontano nastajalo v Nelsonovem studiu Pedernales, tako ali drugače priobčil javnosti. Takrat se je pri Willieju oglasil večni odpadnik Billy Joe Shaver, da bi posnel nov album, in s sabo pripeljal sina Eddieja, izjemnega kitarista, ki bo poskrbel za bolj robat, takorekoč rokerski okit plošče. Snidnje starih bratov po orožju je dovolj dober razlog, da iz hladilnika vzameš pivo, sedeš na verando, gledaš sončni zahod in pustiš, da Willie zrola kako smotko več kot ponavadi.
Roka sama seže po kitari, solo nepričakovano postane duet in snemanje se kakopak zavleče. Potem uletita še Kris Kristofferson in Waylon Jennings, da bi videla, kako gre kolegu Shaverju od rok, ali mu bo tokrat naposled le uspelo zložiti kak vseameriški hit, in duo takojci postane kvartet, ki v lasten užitek ureže nekaj nerjavečih kavbojskih standardov. Recimo tistega, ki pravi, da v Mehiki ni boga. Ali pa onega, ki se sliši kot Shaverjeva življenjska zgodba, pripoveduje pa o tipu, ki vdano priznava, da je le star košček premoga, in se obenem tolaži, da to konec koncev sploh ni slabo, saj bo nekoč postal diamant. Jep, snemanje albuma v takem okolju hitro postane obstranski opravek.
Honky Tonk Heroes resda ni plošček, ki bi razrajcal kritiko ali zavzemal častna mesta v country antologijah. Gre za dobre pol ure kakovostne muzike, ki poslušalcem odprtih ušes popolnoma neambiciozno, kaj šele pretenciozno, razkriva, zakaj nekateri glasovi nikoli ne zbledijo iz spomina. V bistvu gre za tiho nadaljevanje tradicionalne linije, ki jo je leta 1985 stran od soja žarometov na treh albumih začrtala tako imenovana country superskupina The Highwaymen v sestavi Nelson, Kristofferson, Jennings in Johnny Cash. In ko smo že pri Johnnyju, sicer nihče od zbranih ni nič rekel, ampak mislim, da ga tale plošček še kako močno pogreša.
* * * *
