Mississippi : The Blues Lineage: Musical Geniuses of the Fields, Levees, and Jukes
(CD, Rounder 1999; distribucija in prodaja Statera)
Vsaka iz členjene zbirke Alana Lomaxa je mali zgodovinski muzični zaklad. Marsikateri meloman te posnetke sicer že pozna z nekaterih drugih edicij. Ampak ne s takim občutkom za godbe, njihov življenjski kontekst. Lomaxova "odkritja" so na različnih ravneh vtisnila otipljive sledi in daljnosežno učinkovala na "misisipijskem bluesovskem terenu" ter njegovih zgodovinskih "homoloških" podaljških v popularni godbi, najbolj v blues-rocku. Bluesovski pevci so prvič prišli do "nepravih" plošč (na "nekomercialnih" posnetkih za Kongresno knjižnjico) in izkusili snemanje, med njimi veliki Muddy Waters in David Honeyboy Edwards.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Vsaka iz členjene zbirke Alana Lomaxa je mali zgodovinski muzični zaklad. Marsikateri meloman te posnetke sicer že pozna z nekaterih drugih edicij. Ampak ne s takim občutkom za godbe, njihov življenjski kontekst. Lomaxova "odkritja" so na različnih ravneh vtisnila otipljive sledi in daljnosežno učinkovala na "misisipijskem bluesovskem terenu" ter njegovih zgodovinskih "homoloških" podaljških v popularni godbi, najbolj v blues-rocku. Bluesovski pevci so prvič prišli do "nepravih" plošč (na "nekomercialnih" posnetkih za Kongresno knjižnjico) in izkusili snemanje, med njimi veliki Muddy Waters in David Honeyboy Edwards.
Glasbena zgodovina je lahko primerjala komercialne posnetke s terenskimi, denimo tiste iz "rodovniške linije bluesovske Delte" Sona Housa, ki je postal ikona bluesovskega revivala v šestdesetih letih. Mnogi, ki so prišli zaigrat v mikrofon in težko snemalno napravo, pa so snemali prvič in zadnjič, tako enigmatični William Brown, osupljivo inventiven kitarist in pevec topičnih pesmi. Brez teh posnetkov si ni moč predstavljati kompleksnejše zgodovine bluesa, analize sloga iz ravnice Delte, dinamike (ne "folkloristične statike") glasbenega življenja ter preobrazb glasbene oblike. S posnetkov s konca tridesetih in začetka štiridesetih let nam igrajo imenitni, doživeti glasovi s posebno sproščenostjo, humorjem in patosom obenem. Narejeni so bili na delovnih nasipih, poljih, v popoldanski senci ali v kotu špelunke. Lepo sestavljena kompilacija nazorno pokaže: blues v njegovi "zibki" z vsemi mitologijami vred je bil raznovrsten, od pevca do pevca različen, drugih potez, vokalnih, tematskih, ritmičnih, melodijskih. Impresivno jo sklene Walking Blues, bluesovsko muziciranje kitaristov Sona Housa, Willieja Browna (ki ni William, marveč močna druga kitara z nekaterih komercialnih posnetkov Charleyja Pattona in samega Housa), orgličarja Leroya Williamsa in Fiddlin Joeja Martina na mandolini (še enega Pattonovega bluesovskega kompanjona). Godba, ki je "podložila" večji del severnoameriških glasbenih oblik.
* * * * *
