Everlast: Eat at Whitey's
CD, Tommy boy, 2000,
Nekoč je bil Eric Schrody stalni gost bostonskih, newyorških, losangeleških in drugih pivnic, še posebno tistih, v katerih je iz pip curljalo irsko pivo. Bil je boksarski fanatik in na mišičasti organizem si je dal nanesti kar precejšnje število za vse življenje zaznomujočih ga tatoojev. Kot pravi ameriški Irec je bil po katoliško prepričan v dve stavari: da bo njegova duša živela večno, zato si je nadel raperski vzdevek Everlast, in da je treba veliko trpeti da pridemo v nebesa, zato je svojemu bandu nadel ime House Of Pain. Z DJ-jem Lethalom (zdaj Limp Bizkit) in Divine Stylerjem (zdaj solist) je lansiral kar nekaj hitov, med njimi tudi globalno klasično hiphop poskočnico Jump Around, po treh albumih pa je bolečinska hiša razpadla.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Nekoč je bil Eric Schrody stalni gost bostonskih, newyorških, losangeleških in drugih pivnic, še posebno tistih, v katerih je iz pip curljalo irsko pivo. Bil je boksarski fanatik in na mišičasti organizem si je dal nanesti kar precejšnje število za vse življenje zaznomujočih ga tatoojev. Kot pravi ameriški Irec je bil po katoliško prepričan v dve stavari: da bo njegova duša živela večno, zato si je nadel raperski vzdevek Everlast, in da je treba veliko trpeti da pridemo v nebesa, zato je svojemu bandu nadel ime House Of Pain. Z DJ-jem Lethalom (zdaj Limp Bizkit) in Divine Stylerjem (zdaj solist) je lansiral kar nekaj hitov, med njimi tudi globalno klasično hiphop poskočnico Jump Around, po treh albumih pa je bolečinska hiša razpadla.
Z razpadom banda se je zelo zasukalo tudi Everlastovo življenje. To, da ne obiskuje več pivnic in ne je svinjine je povezano s tem, da je postal pravoverni musliman (njegovo katoliško irsko mamo je skoraj kap, a je zdaj že v redu), to da je postal musliman pa je povezano s tem, da je med snemanjem prvega solo albuma doživel srčni napad in z njim bližnje srečanje z nadnaravnim & vseobsegajočim. Vse spremembe so so fletno odrazile na všečnem solo produktu Whitey Ford Sings The Blues ('98), kjer je Everlast počel točno to: zelo molovsko pel/rapal in brenkal po kitari. Hitič s Santano ga je pognal v vrhe prodajanosti in zdaj je ponovno tu, tokrat s povabilom na obed v restoran pri Whiteyu. Hrana, ki jo streže je okusna, sočna in lepo postrežena. Everlast ni pristaš čistih in izostrenih glasbenih okusov, zato je na tem ploščku na voljo precej mešanih jedi, z veliko prilogami. V hitič Babylon Feeling (f/ Santana) je tako namešal blues, rock, rap, za povrh pa še žličko drum'n'bassa, sicer pa svojim kitariranjem rad prilaga straight hiphopovske ritme in to v veliko bolj pravoverni break maniri kot na predhodnjem albumu. Sicer pa na ponovno približevanje hiphopovski publiki (poleg aktualnega besednega fajtanja z Eminemom) kažejo tudi cenjeni rap gostje Cee-Lo (Goodie Mob), B-Real (Cyperss Hill), Rahzel (The Roots) in Kurupt.
Eat At Whiteys je prav soliden in všečen glasbeni plošček, ki ga lahko povprečna družina sestavljena iz starorockovskega fotra, hiphopovskega sina, rahlo zamorjene hčerke in tolerantne mame mirne duše posluša, ko se pelje na smučanje. In nazaj.
* * * *
