Nils Okland: Straum

Vnovič ena z Norveškega. Glavni protagonist je "folk" goslar Nils Okland, ki pa s svojim ljudskim gradivom ne ravna "preporodovsko"; torej ga ne zanima revival, marveč goslarsko lokovanje v družbi z odprtimi muzikanti: Asnejem Apelandom (klaviature, orgle, klavir), Toborjem Oklandom (kitara, trobenta), kontrabasistom Palom Thorstensenom in pevko Asne Valland Nordli.

Združba godbo pelje v sodobno komponiranje, improviziranje, v novo muziko. Ker so Skandinavci znani po močni "folk" sceni, njenih odvodih v konzervatorstvo, a tudi po koketiranju z modernejšimi pristopi, je Straum še ena potrditev, da v dandanašnjem folku pač ni ene zveličavne poti in da je prvomenjeni pristop še najmanj produktiven. Vzdržujejo ga etnografski (narodopisni) muzeji, iz njih se napajajo in skoznje upravičujejo "nacionalni" projekti ter etnomuzikološke službe. Toda tale odvod v "resnost", ki ni toga, širi melos tako harmonsko kot melodijsko, je daleč od substančnih gomazeli.

Komadi so takoj razpoznavni in jih z malce domišljije brž stavimo v goslarstvo severnoevropske tradicije. V tem so statični, a gibki so v nalaganju glasbil, igranju na razkošje zvena, prepletanju harmonikov v drznem lokovanju, tudi z občutenim tkanjem dolgega orgelskega zvenenja. To, kar so nas Skandinavci, Norvežani, Švedi, Finci naučili že v jazzu, se dogaja s kompanijo Nilsa Oklanda. Godba širokih potez, razpotegovanj v prostor, počasnega tempa in tenke zvočnosti.

* * * *