10. 4. 2001 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Eric Clapton: Reptile
(CD '01, Reprise; distribucija: Nika)
© Tomo Lavrič
Claptonov ata se ne da. V studio se je zaprl z ekipo, ki je pred tem uspešno zapekla njegov prejšnji album Riding With The King (B.B. Kinga tokrat razumljivo ni zraven), in ustvaril nekakšno posvetilo vsem "kuščarjem", s katerimi se je rad družil in ki so tako ali drugače pripomogli, da je prilezel tja, kamor pač je. Kuščar namreč v okolju, kjer je zrasel Eric, pomeni časten vzdevek za dobrega kolega, s katerim se imaš fajn in rad z njim zaviješ na pivo ali dva. Reptile, ki se odpre (pa tudi zapre) s tako netipičnim instrumentalom, da boste pogledali, če ste v plejer sploh frcnili pravi plošček, je kameleonska kombinacija Claptonovih originalov in slowhandovsko ležernih priredb pesmi izvajalcev, kot so Ray Charles, Stevie Wonder, James Taylor in kakopak nepogrešljivi J.J. Cale, ki je zaslužen za dva največja zimzelenčka v Claptonovem opusu, Cocaine in After Midnight. Soliden album za korekcijo slabega vtisa, ki ga je ata Clapton zadnja leta puščal za sabo z gostovanji na ekstremno osladnih soundtrackih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
10. 4. 2001 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
© Tomo Lavrič
Claptonov ata se ne da. V studio se je zaprl z ekipo, ki je pred tem uspešno zapekla njegov prejšnji album Riding With The King (B.B. Kinga tokrat razumljivo ni zraven), in ustvaril nekakšno posvetilo vsem "kuščarjem", s katerimi se je rad družil in ki so tako ali drugače pripomogli, da je prilezel tja, kamor pač je. Kuščar namreč v okolju, kjer je zrasel Eric, pomeni časten vzdevek za dobrega kolega, s katerim se imaš fajn in rad z njim zaviješ na pivo ali dva. Reptile, ki se odpre (pa tudi zapre) s tako netipičnim instrumentalom, da boste pogledali, če ste v plejer sploh frcnili pravi plošček, je kameleonska kombinacija Claptonovih originalov in slowhandovsko ležernih priredb pesmi izvajalcev, kot so Ray Charles, Stevie Wonder, James Taylor in kakopak nepogrešljivi J.J. Cale, ki je zaslužen za dva največja zimzelenčka v Claptonovem opusu, Cocaine in After Midnight. Soliden album za korekcijo slabega vtisa, ki ga je ata Clapton zadnja leta puščal za sabo z gostovanji na ekstremno osladnih soundtrackih.
* * * 3/4
