Tortoise: Standards

Zgodovinski poduk dobrih, vplivnih godb, po tem so tudi podzemske ali pa kultne, je, da so za časa svojega prakticiranja, čezmernega dela, nepopularne, nepriljubljene. So lestvičarski, komercialni flop, "slepa črevesa". Pa jih nekaj naštejmo: pozni Coltrane, Velvet Underground, Erik Satie, Joy Division, Stooges, Captain Beefheart, Derek Bailey, King Tubby, Begnagrad, mladi Cecil Taylor, Suicide. Druga je, ko obrobnost, iskanja, trud, premislek, igro ravno na podlagi takšnega spoznanja "pravočasno" zagrabijo "profesionalni posredniki in okuševalci godb", denimo nadvse ljubi britanski "press".

Gorje glasbenim delavcem. Čikagovci Tortoise, v "vsebrstečem" Chicagu namreč bivajo, so hecen bend, ki počne marsikaj zgoraj naštetega. A iz tega ne bi radi potegnili tako usodnih untergrunt fetišističnih sklepov. Raje jih cenimo po tem, kar proizvajajo, namreč godbo polno lukenj, praznih mest, največkrat hladno komponirano kot špricer (ali kot Zappa) ali zatripano v nekem psevdominimalizmu, kar je od nekdaj simpatična otroška in odrasla bolezen (progresivnega, art?) rocka in njegovih tipanj. Mar nista v tem ves čar in fascinacija, v suspenziji časa skoz neskončen repetitiven obrazec in tenko nalaganje zvenskih odtenkov, maskirana skoz studijsko ali "živo studijsko" obdelavo.

Standardi Čikagovcev so tu nekje. Kvintet "poliinštrumentalistov", ki se igra ravno toliko, da povsem ne zastane in ne tolče dolgcajta. Hecno podjetje, ki bolj kot ne kaže, koliko v godbi pomeni droben rif, ostinato, barva, en odmev, nesimetričnen ritmičen vzorec, celo slučajen niz tonov, kot pa jare kompozicijske kače. Tortoise hočejo oboje. V prvem so odlični, v drugem so silna pretencioznost. Kako pa to razrešujejo v koncertni igri? Radovednost velja potešiti, brez orkestriranih pričakovanj.

* * * * -