7. 5. 2001 | Mladina 18 | Kultura | Plošča
Keith Jarrett / Gary Peacock / Jack Dejohnette: Whisper Not (Live in Paris 1999)
(2CD, ECM 2000, distribucija in prodaja Statera)
"Sveta trojica", ki se v glavah pobesnelih, poduhovljenih, večnih, obnavljajočih se generacij in generacij fenov in fanatikov najraje prelevi v triedinega "samega". Kakor koli naslov korektno ponuja enakovrednost, partnerstvo treh jazzovskih glasbenikov, se ve, kdo je kult, čaščen do konca. Keith Jarret je eden redkih jazzovskih muzikantov, če ne edini, ki po Milesovi smrti razproda katerokoli dvorano za ceno, ob kateri se vrti. In ostaja pri Eicherju, pri ECM, kjer je njegov pianističen kult zares začel na začetku sedemdesetih let. Ne popušča po tridesetih letih. Še močnejši je po hudi bolezni in delikatnem operacijskem posegu v glavi. Trio s Peacockom na basu in Jackom DeJohnettom je zakrivil že kar precej skupnih albumov, predzadnji je bil živ iz Tokia 1996, izdan pred dvema letoma.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
7. 5. 2001 | Mladina 18 | Kultura | Plošča
"Sveta trojica", ki se v glavah pobesnelih, poduhovljenih, večnih, obnavljajočih se generacij in generacij fenov in fanatikov najraje prelevi v triedinega "samega". Kakor koli naslov korektno ponuja enakovrednost, partnerstvo treh jazzovskih glasbenikov, se ve, kdo je kult, čaščen do konca. Keith Jarret je eden redkih jazzovskih muzikantov, če ne edini, ki po Milesovi smrti razproda katerokoli dvorano za ceno, ob kateri se vrti. In ostaja pri Eicherju, pri ECM, kjer je njegov pianističen kult zares začel na začetku sedemdesetih let. Ne popušča po tridesetih letih. Še močnejši je po hudi bolezni in delikatnem operacijskem posegu v glavi. Trio s Peacockom na basu in Jackom DeJohnettom je zakrivil že kar precej skupnih albumov, predzadnji je bil živ iz Tokia 1996, izdan pred dvema letoma.
Dvojni Whisper Not je iz pariške kongresne dvorane iz leta 1999. Samo poslušajte sonične izbruhe dvorane po koncih komadov, ob prihodih na prvi, drugi, tretji dodatek. Jarrett, skorajda ne gre dvomiti, kdo postavlja repertoar, se prikazuje kot edini, najčistejši, najnatančnejši, najbolj perfekten poustvarjalec jazza. Trio igra samo standarde, niti ene svoje skladbe. Postavlja se za garanta "pravilne" interpretacije", ki jo lahko zagotovijo le zlate roke. Naštejmo avtorje: morda največji, vsekakor pa najhitrejši bebop pianist Bud Powell dvakrat (že drugič po "Tokiu"), Benny Golson, Gillespie, Strayhorn, Cootie Williams, Monk, Clifford Brown, Cole Porter, Ellington. "Vsi" so tu, zgodovina jazza, ki je postala en sam reproducirajoči standard in ki jo je treba jačati. Na račun katere in koga. Nadvse nevarno početje in "iznajdevanje tradicije". V utrjenem jazzovskem diskurzu se reče, da jo muzikanti spoštujejo. Nikdar ni bilo tako preprosto. Sicer pa bolje, da se mag ni odločil, da bi, denimo, pod strumne prste vzel Sun Raja, Herbieja Nicholsa, Jellya Mortona ali Cecila Taylorja. Da ne bi bili krivični, trio parkrat pošteno zakuha, bas in boben sta skoz in skoz izvrstna. Tipkar bolje plete z desno; tako perfektno mainstream.
* * * 1/2
