Valentino Kanzyani: Rock the Discoteque

Vprašanje optike? Seveda. Z dolgotrajno prevlado minimalističnega tehna precentrifugiranim glavam, tako najstniške, nenehno obnavljajoče se klientele kot v svoj posel zaverovanega domačega didžejskega telesa, se verjetno zdi, da Valentino Kazyani, po domače Tine, vrti tech-house in da se, kot je prebrati v besedilu, ki ga je zraven njegovega ploščka priložila ljubljanska založba Matrix, odlikuje s "kompaktnim, tekočim, toplim, funky in predvsem plesnim slogom." Velja, a znotraj načeloma veliko surovejšega kovaškega ceha slovenske tancmašine.

Kdo drug bi morda rekel, da bi se namesto označbe tech-house, ki se v pričujočem primeru nanaša na kratke, reciklirane semple iz elektrotehnične zgodovine, ki pestrijo bliskoviti, na 140 BPM-ov naviti spored, zaradi plošček prevevajočih tolkal bolj prilegla zveza tribal ali perkusivni tehno. In da se sedemdesetminutni miks tridesetih viž s treh gramofonov, narejen v rokodelski, no, rokohitrski maniri, v skladu z v domovini prevladujočimi tehnicističnimi standardi v prvi vrsti posveča natančnemu in hitremu zlaganju ter zvočni obdelavi simultano tekočih plasti. Kakšno muziko je iz ustrezno skope, tovrstnemu "skladanju", didžejevskemu ustvarjanju nove muzike prilagojene, le minuti samostojnega vrtenja namenjene snovi priobčil naš Tine? Prej repetitivni avtomat kot tobogan občutij, prej linijo kot spiralo, kjer je glavni zastavek, kako napolniti z notami medprostor med dvema udarcema enakomerno topotajočega bas bobna in kjer skoraj ne opaziš predvidljivih in na kratko bivanje obsojenih suspenzov.

Če nekateri didžeji pišejo črtice in novele, je Kanzyani, hiteč, da bi končal pred malico, napisal s podatki nabito časopisno vest na gospodarski strani in z žanrsko omejenim, finomehaničnim miksom ostal tam, kjer se didžejevstvo bodočnosti šele začne. Kar seveda ne bo zmotilo ciljne publike, ki bi lahko - morala! - iz ploščka narediti žepno tržno uspešnico.

* * *