2. 7. 2001 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
blink-182: Take Off Your Pants And Jacket
CD, MCA Records, Uvoznik: Multimedia d.o.o.
Blinki so lani prejeli kar ene par letnih Best New Act nagrad, kar je glede na relativno dolgoletni staž precej ironično. Ob kvaliteti fenomenalnega Enema of the State lahko sicer rečemo bolje pozno kot nikoli in s tem pojasnimo tudi to, zakaj so se na novem ploščku tako vestno držali recepta z multiuspešnega predhodnika. Par antemičnih cukrčkov, visokospolirana produkcija in obvezna nezrela, vendar po svoje vseeno catchy šala ali dve ("Nikdar več ne spregovorim s tabo, razen če mi ga tvoj oči posesa!!!", poleg tega parkrat na glas preberite naslov plošče). Čeprav so trije postavni mladci, ki so nad lastnim smrkljem še vedno še kako fascinirani, maturantski ples po letih pustili že precej daleč za sabo, ne more biti ob verzih tipa Kids are victims in this story, Drown the youth with useless warnings, Teenage rules, they're fucked and boring prav nobenega dvoma, kdo jim predstavlja primarno tržno nišo. Kar v končni fazi izpade neskončno manj prisiljeno, kot bi si lahko kdo mislil. Skrbi samo, da ni med dvema albumoma zaznati prav nobenega razvoja, tudi nobene želje po njem, nobene zvedavosti po novem. Uspešneje so sicer uspeli rešiti prej v nebo vpijoči kvalitativni razkol med obema glavnima vokaloma, drugače pa so se šli totalne ziheraše. V upanju, da gre samo za vprašanje še ne dovolj razvite samozavesti, zaenkrat trgamo samo eno zvezdico.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
2. 7. 2001 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
Blinki so lani prejeli kar ene par letnih Best New Act nagrad, kar je glede na relativno dolgoletni staž precej ironično. Ob kvaliteti fenomenalnega Enema of the State lahko sicer rečemo bolje pozno kot nikoli in s tem pojasnimo tudi to, zakaj so se na novem ploščku tako vestno držali recepta z multiuspešnega predhodnika. Par antemičnih cukrčkov, visokospolirana produkcija in obvezna nezrela, vendar po svoje vseeno catchy šala ali dve ("Nikdar več ne spregovorim s tabo, razen če mi ga tvoj oči posesa!!!", poleg tega parkrat na glas preberite naslov plošče). Čeprav so trije postavni mladci, ki so nad lastnim smrkljem še vedno še kako fascinirani, maturantski ples po letih pustili že precej daleč za sabo, ne more biti ob verzih tipa Kids are victims in this story, Drown the youth with useless warnings, Teenage rules, they're fucked and boring prav nobenega dvoma, kdo jim predstavlja primarno tržno nišo. Kar v končni fazi izpade neskončno manj prisiljeno, kot bi si lahko kdo mislil. Skrbi samo, da ni med dvema albumoma zaznati prav nobenega razvoja, tudi nobene želje po njem, nobene zvedavosti po novem. Uspešneje so sicer uspeli rešiti prej v nebo vpijoči kvalitativni razkol med obema glavnima vokaloma, drugače pa so se šli totalne ziheraše. V upanju, da gre samo za vprašanje še ne dovolj razvite samozavesti, zaenkrat trgamo samo eno zvezdico.
* * * *
