Jure Aleksič

 |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

Stone temple pilots: Shangri - La Dee Da

CD '01, Atlantic; distribucija: Nika

Pilotsi so od samega začetka želi ves tisti uničujoči strup, ki si ga starejši in bolj rafinirani kritiki raje niso upali brizgati po Pearl Jam, ker slednjim kljub temu, kako zelo bi si želeli, s povsem čisto vestjo vendarle niso mogli zanikati izjemnega muzikalnega talenta.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Jure Aleksič

 |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

Pilotsi so od samega začetka želi ves tisti uničujoči strup, ki si ga starejši in bolj rafinirani kritiki raje niso upali brizgati po Pearl Jam, ker slednjim kljub temu, kako zelo bi si želeli, s povsem čisto vestjo vendarle niso mogli zanikati izjemnega muzikalnega talenta.

Tako so postali STP hvaležni grešni kozli, miniaturne Marmeladice na sramotilnem stebru, kamor je letela vsaka, še tako majhna zamera. Dobro, založba je fante v resnici prilepila naravnost na rep grandžerske cvenk-bruhajoče rakete, poleg tega je Scott Weiland na trenutke v resnici kopiral glas in s seattleskim weltschmertzom prepojene grimase Eddieja Vedderja, vendar to nikakor ne pomeni, da niso Pilotsi kljub temu ustvarjali izjemno potentne in doživete muzike, ki si na prvih treh albumih vsekakor zasluži vidno mesto v najžlahtnejši zapuščini devetdesetih.

Potem so se začele stvari spreminjati in kar imamo pred sabo tukaj, je ultimativni dokaz, da droge in zapor človeka vendarle utrudijo.

Težko je sicer reči, kaj manjka, saj je zvok brez nadaljnjega STP-jevski, tako tudi izmenjava prefinjenih mehkejših melodij s še bolj prefinjenimi trdimi rifi, vendar nekaj vsekakor manjka. Vidi se, da to nikakor ni plošča, ki bi bila narejena izključno za denar, a po drugi strani ji manjka vsaj del tiste osnovne motivacije, ki jo gre od trpečih artistov za svoj denar pričakovati. Morda je tisto, kar manjka, tisto osnovno sovraštvo: pri njih je bilo vedno težko reči, kaj zares sovražijo, najsplošnejše gotovo svet in njegovo inherentno nezadovoljivost, konkretneje pa najbrž kar ženske kot simbol za tistega Drugega, ki mu vedno znova spodleti vaša odrešitev.

Bogate ostanke te šole razmišljanja zasledimo sicer tokrat tako v Hollywood Bitch kot v Too Cool Queenie, ki sta tudi, se zdi, najbolj čustveno obremenjena štikla, drugače pa se je tekstopisec preselil v povsem neke druge sfere in vprašanje, če bi vam še sam znal razložiti, katere. Solidno glasbeno ogrodje in nekaj tiste stare iskrice (ki vsa ne more kar ponikniti) zadevi glavo sicer držita ven iz nadpovprečnih vod, vendar bend tega kalibra s tem resnično ne more biti zadovoljen. Je to starost, je to zrelost? Za lastno dobro upajmo, da ne.

* * * 1/2