Living country blues: An Anthology

Kadar z zamudo na police domačih ploščarn pridejo takšne antologije, je vredno dati vkraj histerično puljenje za novodatumskimi "aktualnostmi". Godba na pričujoči je itak "stara", a verjetno celo za večino občasnih bluesovskih použivalk in zbiralcev izvorno afroameriške kulturne oblike z juga ZDA španska vas. Torej bo "nova".

Redki zbiralci iz bluesovske poslušalske srenje se bojo spomnili, kaj šele posedovali vinilne serije nemške založbe L+R, ki je od začetka osemdesetih izdala niz albumov z naslovom Living Country Blues, kar je bila parafraza na "čikaškost" druge vinilne nanizanke. Jeseni 1980 se je tedaj še zahodnonemška ekipa godbosledsko odpravila po bolj ali manj utrjenih poteh, kjer so prej s snemalnimi napravami vandrali Alan Lomax, David Evans, Chris Strachwitz, Sam Charters, Marcucci.

Če prav pomislimo, ni bilo "koga" odkriti. Toda mesec in pol dolg ekstenzivni teren je poganjal; Misisipi, Arkansas, Tennessee, Virginija, celo Washington DC ter New Orleans s preostankom Louisiane so pred radovednimi bledoličnimi folkniškimi ušesi skrivali imenitne muzičiste, bluesovce in bluesovke - večina jih je štela blizu šestdeset. Mnogi med njimi so prišli do prvih in edinih posnetkov v svoji polprofesionalni glasbeni karieri.

Na neki ravni je bil to zares zadnji "terenski bluesovski godbokop" - arhaično razdrobljen, a godbe, ki so jih nemški feni zabeležili, cvrčijo od veščega prekladanja topičnih verzov, različic bluesovskih klasik, balad, spiritualov, drobnih inštrumentalnih invencij, osebnih podpisov in imenitnih glasov, ki "zrnato" odprto z značilno gestiko, melodijo in akcenti na trhla tla spravljajo "čisto semantiko" besedil. V večini so bili kitarske veščakinje in veščaki, ki niso bili deležni smetane in grenkobe v "odkrivateljskih" šestdesetih letih: Cora Fluker in Flora Molton, izvrstni James "Son" Thomas, Lottie Murrel, ekspresivni Boyd Rivers, tudi "piedmontski rokodelci" v ragtime slogu in tedaj nov bluesovski glas - 25-letni Lonnie Pitchford, ki je bil deset let kasneje praporščak zadnjega množičnega revivala.

Antologija torej prinaša izbor z enajstih albumov, toda je dosledna, ne izpušča, spoštuje "nepisane" regelce pri uvrščanju tradicionalnih komadov velikih predvojnih bluesmanov in ves čas skrbi za različnost. Trojni cd-paket s tremi urami in pol izvrstno posnetega bluesa in izčrpno spremno knjižico, kakor ga je ponatisnila Evidence, sicer nepogrešljiva severnoameriška jazzovska in bluesovska založba, daje močno, radoživo, duhovito in zadeto muziko. Dokument - balzam za razvajeno slušateljico in novica v bluesovski pogubi.

* * * * *