Firebird: Deluxe

Naj naštejem tri imena, ki bodo zvonko odjeknila v glavah lasatih ljubiteljev glasne godbe: Bill Steer, blitzkrieg kitarist nepozabih Napalm Death in ustanovitelj grindcore mračnjakov Carcass, ki so s strokovnim vokabularjem o pripetljajih iz obdukcijskih hladilnic celo izkušenim patologom z večletno prakso ščegetali želodce, kaj šele nadebudnim grivarjem iz šolskih klopi.

Leo Smee, bas virtuoz z bogatimi delovnimi izkušnjami pri progresivnih gotikih Cathedral, brez katerih si je težko predstavljati celovito podobo kakovostnega dooma. In Ludwig Witt, ki je občasno mlatil po membranah za odtenek manj slavnega ansambla Spiritual Beggars. Če omenjeno trojico izgovorimo v isti sapi, se nam pred očmi zabliska superskupina, ki v imenu nekdanje slave snuje strahobalen atentat na konvencije uglasbene metalurgije in se iz njihovega pepela kot ognjeni ptič dviga v nebo.

No, tega filma ne boste slišali. Firebird so odjadrali nazaj, daleč nazaj v preteklost, češ dovolj smo prelili testosterona in prepili adrenalina, zdaj je čas, da razjasnimo, komu se moramo pokloniti za naše glasbene kariere in kdo je bil tisti, ki smo ga željni velikih črk in klicajev v specializiranem tisku pod vplivom hormonov povozili s tako imenovanim alternativnim glasbenim izrazom. Na lanskem istoimenem prvencu so fantje stavili na Led Zeppelin, na izpopolnjenem nadaljevanju Deluxe pa o svojih temeljnih vzornikih niso več tako sveto prepričani, saj med duhovi, ki jih prizivajo njihovi težki, stonersko lenobni rifi, prepoznamo tudi Deep Purple, Grand Funk Railroad in Ten Years After. Eh, tako je to, ko se progresivci korenin zavejo. Zmedejo se, čas jih povozi in nad površino jih držijo samo še izkušnje. Retro raketa s polovičnim polnjenjem.

* * * 1/2