15. 10. 2001 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Herbert Henck: Piano Music (Conlow Nancarrow in George Antheil)
CD, ECM New Series '01; distribucija Statera
Nemški pianist Herbert Henck se je povsem posvetil sodobnemu pianizmu XX. stoletja, kar postaja že redka, predvsem pa nepriljubljena odlika, če izvzamemo redno izvajane “klasike”, predvsem z začetka stoletja. Henck vedno nadvse študiozno obdeluje literaturo, biografije, študira kulturno zgodovino in navsezadnje k albumom rad napiše miniaturno študijo, ki nas, neposvečene, a radoušesne, fino, a ne zlahka didaktično, popelje v še vedno marginalen, morda pa ravno zato osrednji del skladanja za evropski koncertni inštrument par excellence. Pri tem ima očitno podporo Manfreda Eicherja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
15. 10. 2001 | Mladina 41 | Kultura | Plošča
Nemški pianist Herbert Henck se je povsem posvetil sodobnemu pianizmu XX. stoletja, kar postaja že redka, predvsem pa nepriljubljena odlika, če izvzamemo redno izvajane “klasike”, predvsem z začetka stoletja. Henck vedno nadvse študiozno obdeluje literaturo, biografije, študira kulturno zgodovino in navsezadnje k albumom rad napiše miniaturno študijo, ki nas, neposvečene, a radoušesne, fino, a ne zlahka didaktično, popelje v še vedno marginalen, morda pa ravno zato osrednji del skladanja za evropski koncertni inštrument par excellence. Pri tem ima očitno podporo Manfreda Eicherja.
Za njima so albumi klavirskih komadov Španca Federica Mompouja in Rusa Aleksandra Mosolova iz dvajsetih let, pa štikelci Jeana Barraqueja iz petdesetih in dela “skritega” nemškega veterana Hansa Otteja.
Tokrat se je zatopil v gradivo muzikov iz ZDA, pa še to ne povsem. George Antheil (1900 - 1959) je namreč v Evropi zaslovel kot čudaški, a virtuozni koncertni pianist in kot škandalozen avtor, ki ga je na pariški premieri klavirske Divje in Letalske sonate oktobra 1923 ob organiziranem pljuvanju klake, podobni kot desetletje poprej pri Stravinskem, rešil poseg policije.
Na “tron” ga je postavil kljubovalni Eric Satie, ki je ob rabuki z balkona ploskal in klical: “Quel precision!” Pariška šminkerija je hitroprstnika naslednji dan že nosila po rokah.
Antheil je silovito, kakor to zahtevajo njegovi komadi, natančno, mehansko inertno, sunkovito dinamično odigral svoje bizarne komade, ki so se napajali pri slavnemu Rusu, a predvsem izražali fascinacijo z “mehanskim klavirjem”, pogrošno muziko ringelšpilov, tedanjega jazza. Še en ritmičen capin, torej, ki je celo skladal za “mehansko pianolo”, napisal “Mehanični balet” (za tolkala, sirene, letalske propelerje in 16 pianol), s katerim pa je v ZDA totalno pogorel.
Kasneje se je eksistenčno komaj izvlekel v Holivudu, tam obstal in pisal godbo za filme. Drug, obraten primer pa je usoda Conlona Nancarrowa (1912 - 1997), ki je nenadoma zaslovel šele v osemdesetih letih, potem ko je neodmevno skladal vrsto let. Izid štirih LPjev, Studies for Player Piano (1977-84), vnovič smo torej pri mašineriji, je z njegovimi prevedbami jazza in nanašanji na špansko folkloro začel osvajati vsega naveličano publiko, dobival je prestižne nagrade, bil vabljen na vse gala prireditve.
Del tega nam prinaša Piano Music. Je predvsem Antheilov album z vsemi glavnimi klavirskimi komadi, miniaturami, denimo enominutno sonatino Smrt strojev (1922). A obenem razkriva zgodnje “takratke” Nancarrowa iz let 1940/41 s psevdojazzovskim Bluesom. Tega klasična srenja ne prizna. Jazzovske reference in obdelave, s Stravinskim in omenjenima vred, navkljub “koribantski”, “predmoderni” ritmiki, ravno tu najbolj šepajo in so “mehanske”. Zato pa je vpogled v duhovito in za pianista nadvse zahtevno muziko, melodijsko in harmonsko invencijo, poigravanjem z gradivom, nadvse fina in, jojmene, zabavna skušnja.
* * * * 1/2
