19. 11. 2001 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
The Chicago Underground Trio: Flamethrower
(CD, Delmark '01, distribucija Statera)
Ime benda je že ob vzletu zbujalo simpatije. Najprej duet, nato trio, celo orkester, pa nazaj trio, ki je kar kvartet. Gre za Čikagovce srednje dolgega staža, ki nadaljujejo tam, kjer je postala ali še postava AACM. Torej niso ozkogledi, a so tenkega posluha. Pred časom smo hvalili orkestrsko različico.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
19. 11. 2001 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
Ime benda je že ob vzletu zbujalo simpatije. Najprej duet, nato trio, celo orkester, pa nazaj trio, ki je kar kvartet. Gre za Čikagovce srednje dolgega staža, ki nadaljujejo tam, kjer je postala ali še postava AACM. Torej niso ozkogledi, a so tenkega posluha. Pred časom smo hvalili orkestrsko različico.
V triu sta izvorna podzemneža: trobentar Rob Mazurek in tolkalec Chad Taylor. Tretji, stalnejši član je Noel Kupersmith z "bajsom" in strumno lokovalsko potezo. Vsi trije upravljajo/godejo z "elektroniko", ki jo rabijo na način avant-tradicije live electronics. A trio se širi s kitaristom Jeffom Parkerjem, ki je pri nas, celo kot edini omembe vreden, nastopil z ono nesrečo Tortoise. Flamethrower daje mično godbo. Muzikanti so vešči v bop jazziranju in v svobodnejši formi.
Mazurek je itak specialist za demontažo Milesa. Ton je konkreten, definiran. Po tem so jazzarji. Ni mišmašov. Iz sprva zglednega jazzovskega muštra bizarnega tona se kaj hitro spustijo v delikatno sprotno skladanje, barvanje, v blage kakofonije. A nič na silo. Dovolj občutka za sodobno obdelovanje zvena, da srenji, ki ni samo Vandarmark, še naprej zaupamo. Pa še v vedno večji stiski so muzikantje. Takrat pa je čas za močne godbe.
* * * * 1/2
