Anthony Braxton: Composition N. 169 + (186 + 206 + 214)
2 x CD, Leo Records 2001, distribucija Statera
Profesor je tele posnetke sestavljene in notranje členjene kompozicije št. 169, ki so nam bolj blizu, kot bi sprva upali pomisliti, takole pospremil: "Rad bi ustvaril organski sijoč zvočni svet, ki je odprt za sveža presenečenja." Res jih je precej. Lev Fejgin je pohitel z objavo posnetkov Braxtonovega koncerta s tremi pomagači - gibalci, sodirigenti in muzičisti in godalnim orkestrom RTV Slovenija z ljubljanskega jazzovskega festivala pred dvema letoma.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Profesor je tele posnetke sestavljene in notranje členjene kompozicije št. 169, ki so nam bolj blizu, kot bi sprva upali pomisliti, takole pospremil: "Rad bi ustvaril organski sijoč zvočni svet, ki je odprt za sveža presenečenja." Res jih je precej. Lev Fejgin je pohitel z objavo posnetkov Braxtonovega koncerta s tremi pomagači - gibalci, sodirigenti in muzičisti in godalnim orkestrom RTV Slovenija z ljubljanskega jazzovskega festivala pred dvema letoma.
Celo prislovično zadrgnjeni in nesproščeni lokalni komorniki zvenijo igrivo. Komad je sicer črevasto dolg, a to je pač Braxton s svojo "kompulzijo", mišljenjem muzike, tveganjem, projektom ustvarjanja pogojev za "novo kreativno orkestrsko muziko za 21. milenij", s preizpraševanjem tehničnih (znotrajmuzičnih) podrobnosti. Števila 169 je tricentrična kompozicija, katere osnovni hakelc je distribucija staccato linije, ki mutira, se pregiblje v intervalskih nihanjih, razpada, se sestavlja. Po koncertu je sicer lucidnemu Dnevnikovemu ocenjevalcu "klasičnih koncertov" ušlo, da je bilo preveč sociologije, le za tri minute jazza, torture dirigenta/komponista... Ušlo mu je več, kot je izrekel: jazz je zanj (za veliko večino) pač še vedno godba, ki jo igrajo "zamorci".
Tole je za Profesorja, ki zaradi svojih stremljenj celo med sotrudniki-afroesencialisti velja za White-Negro, pravzaprav kompliment. Če se nekolikanj spustimo v konkretno zvenenje in tok kompozicije, je jasno, da je pertinentna "jazzovska poteza", kar je maskiran "premik z rasne determinante na formalno-glasbeno" - "fluiden beat" s poudarjenim individualizmom solista - tako fino vtkana in takoj presežena v "ghost trance" godal in pihalcev, da je eno samo veselje. Ko nekdo razvija in osmišlja svoj glasbeni sistem kakor Braxton in to počne do konca konsekventno, zraven mu uspe večino svojega početja še dokumentirati, je sklep tale: sociologije je skoz godbe in v njih še premalo. Musica practica, ki združuje igro, premislek in ja, svojsko in svetovljansko pleše "ghost trance".
* * * *
