Bratko Bibič & The Madleys: Na domačem vrtu

Godbeniško in filmsko in kinsko pobiranje sadov je žlahtno pregnan work in progress. Brez debate je med produktivnejšimi in domiselnimi, ki se dajejo na anemični domačiji. Na domačem vrtu je presežek. Pravzaprav je trojna rabota, ob kateri lahko novodobni "multimedialci" samo spokajo.

Najprvo je filmska arheologija, nabiranje in selekcioniranje dokumentarnih filmov iz arhiva, začenši z najstarejšim arhi-filmom Karola Grossmanna (l.1906), kjer si je utrgal ime. In že se vije štorija, ki Bratku Bibiču nudi oporo za godbeniški preskript in narobe. Lucidna misel Zdenka Vrdlovca, da "filmska zgodba lahko nastane iz arhivskih posnetkov, ki še vedeli niso, kaj kažejo in o čem govorijo", je bila možna šele po kinski uprizoritvi, ob glasbenem soundtracku in v njem.

Ta je lahko godba dveh, treh, idealno petih Madleys, ki so: Bratko Bibič (harmonika, glas), Matjaž Sekne (viola, klavir, violina), Bogo Pečnikar (baritonsaksofon, piščalke, klarinet), Nino de Gleria (bas kitara, kontrabas) in Aleš Rendla (bobni, tolkala). Izvzemši Sekneta (svojčas Srp) so bili vsi člani druge postave benda Begnagrad.

Gradivo je drugo, ambicioznejše, enako igrivo, princip tvorbe muzike podoben. Ritmi se zagonetno čezvse strogo logično preštevajo in preskakujoč "poštevanko" zezajo utirjen posluh. To je stara in vse bolj dodelana Bibičeva specialiteta. Toda zvenska sled, bolje odjek Begnagrada je tu, dve dekadi gor ali dol. To ni nujno slabo. Navsezadnje je bil bend nekaj najboljšega, kar je širnemu svetu dal tukajšnji godbotvorni prostor ne oziraje se na muzike, umetne ali narodne ali untegruntarske.

A tečnobni dolgi spomin, ki se vleče v prezent nove "zmešane" godbe, ne da miru, ne poslušalčev, ne samih muzikantov, nekdanjih in sedanjih kompanjonov. Mestoma se pritajeno vrača rutina, ki jo izvirna nova muzika ne prenese. Jo krotijo, saj so komadi, eden za drugim, male muzične bombe, ki so šele začele živeti svoj potencial v špilih (ob filmu ali brez njega). Idealna zvenska podoba, studijski album z vsemi obdelavami, posegi, "pedenanjem" drobnarij, namreč kaže tudi to, da lahko iz vsega nastane še večja norija, igriva in konceptualna, v sicer gosti igri tudi manj "natančna". Bibič je z bendom izmojstril svoj "subdunajski" in "alpentraum" melos, svoje permutacije valčka. Na domačem vrtu je najboljša plošča z njegovim podpisom. Je duhovita, letargična, zbadljiva, pikantna, iskalska. S podobami preteklosti za "zdaj" in brez njih stoji. Ima vsaj tri, štiri alterhite za vsak radijski program, ki da kaj nase. So ravno prav prijazno "domačni" in v isti meri tečni, da grejo čez.

* * * * 1/2