26. 11. 2002 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Roswell Rudd: Broad Strokes
CD, Knitting Factory 2001; distribucija Nika
Kakšno radostno presenečenje je 'povratek' pozavnista Roswella Rudda. V specialistični poslušalski srenji naprednjaškega jazza in improviziranih godb je čislane muzik, danes veteran, ki pri svojih 67 letih vitalno, raznoliko, suvereno, učeno, z občutkom za "sentimentalno" igra v različne smeri. A slejkoprej ostaja zavezan jazzovski ekspresiji, ki jo je sooblikoval od začetka šestdesetih let v legendarnem New York Art Quartetu, v bendu Alberta Aylerja, skupaj z Archiejem Sheppom, v skupinah s Stevom Lacyjem, s katerim sta vsa leta minuciozno študiozno obdelovala zapuščini dveh moderni pianistov, Theloniousa Monka in Herbieja Nicholsa. Rudd na ovitku kar pripiše - no, toliko o rušilnih naprednjakih in streotipnih predstavah o freejazzarjih: 'Od nekdaj rad igram balade, toda nikdar se nisem imel za špilavca balad. Zame je balada ultimativna peta pripoved z besedami ali brez njih. Toda balada je tudi počasen tempo, ko se note širijo in se zdi, da dlje trajajo. Od tod naslov albuma,...tile široki zamahi se zdijo tako počasni... '
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
26. 11. 2002 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Kakšno radostno presenečenje je 'povratek' pozavnista Roswella Rudda. V specialistični poslušalski srenji naprednjaškega jazza in improviziranih godb je čislane muzik, danes veteran, ki pri svojih 67 letih vitalno, raznoliko, suvereno, učeno, z občutkom za "sentimentalno" igra v različne smeri. A slejkoprej ostaja zavezan jazzovski ekspresiji, ki jo je sooblikoval od začetka šestdesetih let v legendarnem New York Art Quartetu, v bendu Alberta Aylerja, skupaj z Archiejem Sheppom, v skupinah s Stevom Lacyjem, s katerim sta vsa leta minuciozno študiozno obdelovala zapuščini dveh moderni pianistov, Theloniousa Monka in Herbieja Nicholsa. Rudd na ovitku kar pripiše - no, toliko o rušilnih naprednjakih in streotipnih predstavah o freejazzarjih: 'Od nekdaj rad igram balade, toda nikdar se nisem imel za špilavca balad. Zame je balada ultimativna peta pripoved z besedami ali brez njih. Toda balada je tudi počasen tempo, ko se note širijo in se zdi, da dlje trajajo. Od tod naslov albuma,...tile široki zamahi se zdijo tako počasni... '
Balade so bolj neznani komadi drugih in nekaj njegovih; ena je Monkova (spet z Lacyjem), druga je Nicholsova, dve sta Ellingtonovi, vse odigra širši bend, mali orkester, zavidljivo sveže, aranžirano, a z odmiki, ki dajejo slutiti, da se nekaj premika pri tako zavezujočem. Drugi komadi, med njimi je bluesovska priredba Elvisa Costella, Ruddov "rap", poezija ob priredbi St. James Infirmary, fino cvrčijo. Njegova gruleča pozavna impozantnega, umirjenega tona z odtenki poje. Toda cvetka je še priredba teme iz tretje simfonije Saint-Saensa, ki jo veteran ubere skupaj s strunarji Sonic Youth. Rockerji, spogledovalci ter odkrivalci avantgard so med drugimi iz ozadja na oder pred svoje fene zvabili tudi pozavnista. Rudd jim vrača dvojno. S fino igro in avtoriteto glasbenega nemirneža. Lepo in umirjeno nemirno.
* * * *
