IV

 |  Mladina 14  |  Kultura  |  Plošča

An Afro-Portuguese Odyssey

CD, Putumayo 2002; distribucija Statera

Ob “afriško-portugalskem Odiseju” bi bilo mamljivo ugibanje, koliko je luzitanska matica v popularnih godbah zares dala in jemala svojim nekdanjim afriškim kolonijam, Angoli, Mozambiku, Gvineju-Bisau, Zelenortskim otokom. A to bi obenem pomenilo, da bi odmislili najbolj glasno, pestro in največjo godbeno lusofonijo na zemeljski obli, namreč brazilsko.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

IV

 |  Mladina 14  |  Kultura  |  Plošča

Ob “afriško-portugalskem Odiseju” bi bilo mamljivo ugibanje, koliko je luzitanska matica v popularnih godbah zares dala in jemala svojim nekdanjim afriškim kolonijam, Angoli, Mozambiku, Gvineju-Bisau, Zelenortskim otokom. A to bi obenem pomenilo, da bi odmislili najbolj glasno, pestro in največjo godbeno lusofonijo na zemeljski obli, namreč brazilsko.

Kakorkoli že prebračamo, lokalne poteze gor ali idol, nabor na kompilaciji ponuja ravno to, mehak pop, ki več nabira z brazilskih mainstreamovskih “TV Globo” poljan, kakor z matice.

Saj ne, da so tele godbe povsem za odmet, toda nabor je presplošen, na dosegu roke, torej pri domačem katalogu ali tistih manj zahtevnih in zatorej neuravnotežen. Sicer privilegira “gvinejsko” produkcijo, kar ni slabo. „Odiseji“ so zvečine migranti, prebežniki pred vojno ujmo, oporečniki režimov, ki so bežali iz nekdanjih kolonij in tragično “neodvisnih držav”. Torej ne čudi imaginarna vez predvsem z Brazilijo, ki je močnejša, obenem bolj “afriška “, kakor tista matice. Ubiranje sodobne angolske sembe ob navezi na “sambo”, kar ponavadi legitimira mične, a tudi zgrešene genealogije diasporičnih muzik, sicer povsem spodobno zažgoli, takisto gvinejske popevke z nekaj sodobnih primeri, a česa več res ne daje.

Še najmanj relevanten prerez, širino in globino the muzik, ki jih zastopajo mozambiški Mabulu, pa brata Mendes in drugi, ki na svoj kontinent največkrat nostalgično, toda tudi z optimizmom ali bolestjo kukajo iz Lizbone.

* * * 1/2