Ori Kaplan Percussion Ensemble: Gongol

V zadnji petletki še nismo srečali muzičista, ki bi imel dobro besedo za proslulo referenčno hišo po imenu Knitting Factory. Kritike lahko strnemo v tole izjavo: Zanima jih le še biznis, zgubili so ves odnos do godb. Simptomatično je, da je kalkulacije šefa Michaela Dorfa že leta 1997 prvi zaznal prav John Zorn, demonstrativno zapustil oder in pri prijateljih sforsiral ustanovitev konkurenčnega odra Tonic.

Kritike KF veljajo tako za klubsko dejavnost, ki dejansko spominja na tovarniški tekoči trak, kakor tudi za založbo. Slednja se zgublja v preostankih „avtonomnih“, „radikalnih“ in drugih “kulturnih judovskih” projektov, nima koncepta in je povsem zgubila (politično) prepoznavnost. To seveda ni nujna pot, žrtve pa so slejkoprej zmerom iste - glasbeniki, glasbenice. Pred nami so štirje takšni, in njihova albumska enota je dovolj spodobna, zavzeta, da se spretno ogne KF brkljariji. Oriju Kaplanu (širšemu občinstvu je znan iz žurerske psevdoukrajinske atrakcije Gogol Bordello, NYC) altovski saks leti in poje fino zamazano, izkušeno, po soundu in tehniki pa je močnejši od svoje lastne avtorske vsebine. Free tolkalko Susie Ibarra tokrat spoznamo v direktnejših metrih in suvereno na zbirki “eksotičnih” in simfoničnih glasbil. Pridružuje se ji Geoff Mann, čeprav projektno ne nahajamo prav nobenega razloga za podvojeno tolkalsko mašinerijo. Skupna igra niti ni toliko perkusivna, da bi upravičila ansambelsko ime. Andrew Bemkey je na klavirju prav dobro upičen z nekaj “taylorizmi”, z barvo. Primerno za prehodne trenutke k svobodnejšim godbam, sem pa tja celo za “etnično kontemplacijo”.

* * * *