Dixie Chicks: Home

Tri vesele Teksačanke z imenom, ki diši po južnjaški utehi, so po strunah prvič resno potegnile v začetku devetdesetih, toda še preden so se devetdeseta iztekla, je bilo na ulicah Nashvilla s širšo okolico nemogoče najti človeka, ki bi si upal javno izreči, da mu Dixie Chicks niso všeč. Kaj se je zgodilo? Dvoje: prvič, mesto prve vokalistke je zasedla Natalie Maines, hči Lloyda Mainesa, producenta in teksaškega virtuoza steel kitare, ter drugič, pupe so leta 1998 skomponirale multiplatinasti plošček Wide Open Spaces, ki je dobesedno obnorel ameriški lahko prebavljivi govedini naklonjene sluhovode.

Album z nekaj hitrimi in nekaj počasnimi pesmimi, kot bi rekel Johnny Cash, je teksaške pupe dobesedno katapultiral v prvo, torej najbankabilnejšo ligo countryja in marsikdo je glede na stanje stvari in nadaljevanje z naslovom Fly resignirano pričakoval, da bodo Dixie Chicks po vzoru Trishe Yearwood, Faith Hill in Shanie Twain izvedle desant na mainstreamovske pop lestvice in se tam ugnezdile na vekomaj veke. A glej ga zlomka, potem pa frajle staknejo glave in sproducirajo album Home, ki je že v izhodišču snel sedem grammyjevskih nominacij, čeprav se bolj kot karkoli iz njihovega opusa drži korenin tovrstne godbe. Če so prej znale moško udariti po električnih inštrumentih, tokrat v glavnih, izključno akustičnih vlogah nastopajo banjo, dobro, violina in kitara, ravnovesje med starim in novim countryjem pa je kljub spoliranemu in skrbno nadzorovanemu zvoku še bolj lekarniško uravnoteženo. Da o prisotnosti močnega ženskega ega, ki diskretno prežema vseh trinajst pesmi in (podobno kot njihov zemljak Willie Nelson) poudarja, da ni vse Bush, kar prihaja iz Teksasa, niti ne govorimo. Nedvomno eno lepših liričnih presenečenj leta.

* * * * +