7. 5. 2003 | Mladina 18 | Kultura | Plošča
Nubia : Escalay (Water Wheel), Oud Music
CD, Nonesuch 2002; distribucija Nika
Kako je Hamza el Din, član nubijske skupnosti v Kairu sredi petdesetih let, zaradi zadrg prebujajočega naserjevskega Egipta prebegnil v Sudan, je štorija posebne vrste. Po pol stoletja veščak na arabski lutnji - al udu - še vedno trdi, da je bila odločitev za selitev v v bolj sproščeno atmosfero Kartuma prava. Le da je medtem vendarle nadaljeval študije v Italiji in postal mednarodno priznan artist, ki se ima za nubijskega glasbenika, dediča kulture, ki je del sudanske in egiptovske. A priznanje veščaka je tudi glasbeno iskreno - priznava pečat egiptovske šole, klasične in urbane, ki je vsesredozemska.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
7. 5. 2003 | Mladina 18 | Kultura | Plošča
Kako je Hamza el Din, član nubijske skupnosti v Kairu sredi petdesetih let, zaradi zadrg prebujajočega naserjevskega Egipta prebegnil v Sudan, je štorija posebne vrste. Po pol stoletja veščak na arabski lutnji - al udu - še vedno trdi, da je bila odločitev za selitev v v bolj sproščeno atmosfero Kartuma prava. Le da je medtem vendarle nadaljeval študije v Italiji in postal mednarodno priznan artist, ki se ima za nubijskega glasbenika, dediča kulture, ki je del sudanske in egiptovske. A priznanje veščaka je tudi glasbeno iskreno - priznava pečat egiptovske šole, klasične in urbane, ki je vsesredozemska.
Zatorej poseže po komadu Spomni me kairske popularne dive Um Kalsum in ga pretanjeno odbrenka. A pravi tour de force ostaja naslovni komad o "vodnem kolesu" z močnim dromom in vokalom, ki opisuje/posnema gibanje velikega kolesa, ki nilotskim ljudstvom, žitju in kulturi nasploh prinaša življenje - vodo. To je folk in klasičen komad obenem, sijajno odigran, manj elaboriran in "arabesken", a zato niansiran v zvenu in ataki "brenka", doneče monoton, tipajoč za harmoniki. Izrednih 21 minut in pol, ki jih nekje preseka še proseč glas. Zatem ostanejo le strune, njih brnenje kot evokacija glasu. Sestop v osnovno temo bolj poudarja pettonsko lestvico - opušča dva (zahodna) poltona, kar je bilo že modno med muzikanti iz Kaira. Izvorno je plošča izšla leta 1971, Nonesuchov ponatis iz "afriške serije" pa je historično dopolnilo k urbanemu zvenu lutnje, kakršno je za Hamzo prakticiral priljubljeni Nubijec Ali Hasan Kuban.
* * * * 1/2
