Kočani Orkestra: Alone At My Wedding

Kako zoprno se ponavlja tale mušter. Najprej se skavti in lokalni pomagači "dokopljejo" do originalnih muzik, zatem tripajo na njihovi avtentičnosti in bande vabijo v studije, da bi ja zabeležili nekaj tega, kar so izgubili "doma". Potem ko prvi albumi in koncerti za srednjerazredna ušesca izpolnijo manko, se začne peglanje, dodajanje prvin, včasih ravno pod reklom "godba ne pozna meja".

Tokrat sami Kočani s trubaškim arzenalom, ki je prebogat, že ne zadoščajo več. Bogati jih izdajateljeva ideja: več vokalnih komadov, preizkušanj v prepevanju domačih in novokomponovanih viž, vabljenju slovitih gostov-inštrumentalistov iz bližnjega okoliša, nekakšen balkanski "all stars" cvetober. Produkcija briše robove, naenkrat vse dehti od drobnih odjekov, ki dajejo "volumen" in ploščijo gosto (mikro)teksturo, ki zares goni godbo.

Vokalni dosežki članov plehbande so povprečni, trubaško godbo stavijo v ozadje, inštrumentalni solisti jo tudi pehajo nazaj. Izgublja sok. Tako tudi po navadi silovite, a dobro odmerjene solo kaskade na saksofonu, klarinetu ali trubi bolj padejo mimo kot ne. Ostaja, da bo treba žlahten ciganski ansambel iz Makedonije še enkrat pogledat kar iz prve, brez fonografskega posredstva. A kaj lahko se zgodi, zgled romunskih goslarskih Hajdukov izpred dveh tednov je svež, da še sami na ravni igre zapopadejo ta fonografski moment, ki vsebuje vsiljevanje estetskih norm, delikatno premeščanje razmerij presojevalne moči. A, kladivce na nakovalce, Bajram šekeri cvrči kot se šika, dromi in vali tam doli v "nesoglasnih" tubah in ob tepenju bobnov.

* * * 1/2