20. 5. 2003 | Mladina 20 | Kultura | Plošča
Albert Ayler: The Copenhagen Tapes
CD, Ayler Records 2002; distribucija Statera, na prodaj na jazzfestu Cerkno 03
To je inavguracija skandinavske jazzovske založbe na policah izginevajočih domačih ploščarn. Ime si je sposodila pri priimku enega največjih v novi, zaresni "stvari" - (ne)srečnem freejazzu. Zgodovinski posnetki iz Copenhagna so iz septembra 1964, iz kluba Montmartre in s snemanja za danski radio.V kvartetu Alberta Aylerja so bili trobentar Don Cherry, basist Gary Peacock in bobnar Sunny Murray. Nastali so nekaj dni pred tistimi, ki so kot "danski" dolgo krožili na vinilnem albumu Vibrations (Arista/Freedom), odmišljujoč pionirske, kjer je sladki Albert z lokalci obdeloval spirituale. Skandinavske države in klubi njihovih prestolnic so bile takrat kar varno pribežališče newyorških jazzovskih novatorjev: Aylerja, Cecila Taylorja, Ornetta Colemana, Coltrana, Erica Dolphyja. Navsezadnje so njihovi špili dali nekaj izjemnih albumov, vsaj Colemanov trio iz Stockholma je cvetka zase.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
20. 5. 2003 | Mladina 20 | Kultura | Plošča
To je inavguracija skandinavske jazzovske založbe na policah izginevajočih domačih ploščarn. Ime si je sposodila pri priimku enega največjih v novi, zaresni "stvari" - (ne)srečnem freejazzu. Zgodovinski posnetki iz Copenhagna so iz septembra 1964, iz kluba Montmartre in s snemanja za danski radio.V kvartetu Alberta Aylerja so bili trobentar Don Cherry, basist Gary Peacock in bobnar Sunny Murray. Nastali so nekaj dni pred tistimi, ki so kot "danski" dolgo krožili na vinilnem albumu Vibrations (Arista/Freedom), odmišljujoč pionirske, kjer je sladki Albert z lokalci obdeloval spirituale. Skandinavske države in klubi njihovih prestolnic so bile takrat kar varno pribežališče newyorških jazzovskih novatorjev: Aylerja, Cecila Taylorja, Ornetta Colemana, Coltrana, Erica Dolphyja. Navsezadnje so njihovi špili dali nekaj izjemnih albumov, vsaj Colemanov trio iz Stockholma je cvetka zase.
A tile mu gredo ob bok. To je izjemna muzika verjetno najboljšega Aylerjevega benda sploh; s Cherryjem, ki je Trompeta začetka šestdesetih let prav v vsem (vključujoč Milesove psovke čez nebodigatreba), povsem razpršeno bobnanje Sunnyja Murraya, ki je suspendiral meter in ustoličil ritem in zvenske nianse činel, Gary Peacock pa je že takrat brenkal z pretanjenim občutkom za svobodno igro. Ayler tule zares piha, "vibrira" v komadih, ki so manj "znani", a so steber njegovega repertoarja in načina muziciranja/ sprotnega skladanja, ki gre čez in premika robove. Nekaj dokumentarnih napovedi in celo mehka, nežna, zapeljivo deška Aylerjeva avtobiografska radijska napoved z danskim napovedovalcem ravno fino prepričuje, da so bili zares tam. Kako bi že rekel Profesor (A. Braxton) o poaylerjevskem vibracijskem kontinuumu? Tvegajmo: vsebovan je že v samem Aylerjevem prebračanju saksovega jezička, ki je v širni svet poslal enega najbolj prepoznatnih osebnih in takoj tudi transindividualnih zvokov prejšnjega stoletja. Komad Spirits v treh različicah napeljuje točno na to.
* * * * *
