Jemeel Moondoc Trio: Live at Glenn Miller Cafe, Vol.1

Kako redka, celo čudaška so takšna pojasnila, kakor jih je ob generalijah na ovitku priobčila Ayler Records: "Nekdo v občinstvu je porukal mikrofon na 28.40 minutah". Lahko bi sprožili debato o izboljšanju snemalnih tehnik, mikrofonizaciji, toda večina založb v drugih popularn(nejš)ih godbah bi to raje zamolčala in reč digitalno "speglala". V jazzu in njemu blizkim godbam lovljenje "živega" koncerta in njegovega toka, ambienta publike, ki prehaja v igro muzičistov in narobe, je takšna opomba celo nujni fonografski pogoj. Saj, tule se nam je snemanje malo sfižilo, a enkratnost, dokumentarnost, neponovljivost igre treh, ki so muzicirali v stockholmskem kafiču Glenna Millerja, je nad tem.

Tu avtentifikacijski jazzovski diskurz že dela; ta asinhronost, premeščenost žive igre in zasebnega poslušanja koncerta je že legitimacija, da je muzika tega vredna, da je ne more pokvariti nič, niti nepazljivi fen. Saksofonista Jemeela Moondoca se dandanes komajda kdo še spomni, a poslušalec Radia Študent, pregledovalec katalogov milanske Black Saint iz osemdesetih let ali obiskovalec nickesldorfških Soočanj bo vedel, da je bil v tedanjih novojazzovskih krogih njegov bend Muntu vroče deroč kot lava.

Ni jenjal ta (post)colemanovski saksofonist, poln melodije, poznavanja ritmik, menjajoče barve zvena altsaksa. In tale trio izpred leta dni, in kakšen trio, s Hamidom Drakom na bobnih in Williamom Parkerjem na basu dela po regelcih jazzovskega tria. Dva dolga polurna koncertna kosa, soli, skupinska igra in Blues From My People, ki so tudi Švedi, Danci, jazzovska poslušalska skupnost, celo Moondocova sošpilavca, dajejo sijajno jazzovsko muziko - staro, nostalgično, zajemajočo iz znanih zgodovinskih rezervoarjev, in sodobno, iskalsko, poduhovljeno. Parker oznanja, da z Drakom (verjetno v tukajšnjih tiskovinah letos največkrat omenjani bobnar) včasih igrata zelo stare ritme, celo iz azteške, majevske in inkovske civilizacije, ki v špilu prihajajo na dan, in da sta na zemlji le dva, ki znata igrati takšno godbo. Eden je bil Don Cherry, drugi pa je Jemeel Moondoc. To je morda pretiravanje, a svetovne godbe v jazzu in skoz jazz redkokdaj zvenijo na unisono etniziran način. Moondocov trio to samozavedno potrjuje. Lep album.

* * * * 1/2