Burundi: Music From the Heart of Africa

Literatura o afriških godbah niha med opisovanjem "relativno strnjenega glasbenega območja z visoko stopnjo stilistične podobnosti" in "razprostranjenosti z raznolikostjo". Prvi pogled je evrocentričen, saj je zanj podsaharska Afrika geografska in etnološka enota. K utrjevanju drugega sta prispevala razmah glasbenoantropoloških raziskav "tradicionalnih glasb" afriških ljudstev in vzpostavitev polja afriških študij v letih po politični emancipaciji afriških držav z zoperstavljanjem stereotipom in poudarjanjem različnosti afriških glasbenih kultur.

Tako je sloviti glasbeni afrikanist Gerhard Kubik končno zatrdil: "Ni afriške glasbe, so pa mnoge vrste afriških godb". In vendarle je z drugimi znal zaznati nekatere skupne "panafriške glasbene poteze": poudarek na tolkalih, kompleksnih ritmih in poliritmih, neločljivo povezanost glasbe s plesom, kolektivno participacijo pri glasbenih dogodkih, tradicionalno družbeno funkcijo glasbe (delovna pesem, obredje, slavja), vlogo repeticije in variacije pri strukturiranju pesmi, stalen tempo, vokalno obliko klic in odgovor, sproščeno glasovno barvo pri petju, polifonijo in v kulturah, v katerih prevladujejo tonalni jeziki, tesno povezavo med peto melodijo in jezikovno zgradbo.

Govorimo o tradicionalnejših godbah, pri katerih vendarle upoštevamo selektivnost v času in prostoru. In točno takšen je nabor iz "afriškega srca", iz politične entitete Burundi, ki je nastal malo po prvem krvavem spopadu med manjšinskimi Tutsiji (aristokratskimi Vatuusiji) in večinskimi Hutujci. Snemali so zvečine med slednjimi. Vrstijo se čudoviti vokalni komadi, pastirske inštrumentalne na piščalih, preproste gosli idingiti in prstni klavir ikembe. Inštrumentalne spremljave pesmi godejo strgala, bobni, veliko rabljene lesene citre inanga.

Kontekstualno so to popularne improvizacije na obče teme, ki jih izvajajo posebno nadarjeni ali navadni ljudje, ki so se izmojstrili, tudi v kovanju in improviziranju verzov ob obiskih pomembnih oblastnikov, uradnikov ali etnomuzikologa, ki je bil ob teh posnetkih Giuseppe Coter. Posnetki so iz časov, ko je bil spomin na prelivanje krvi še živ. Žrtve izgananstva ali spopadov so bili številni med posnetimi glasbeniki. Danes (komaj) vemo, da so tri naslednja desetletja v pokolonialnemu Burundiju z obličja zbrisala ali pregnala na stotisoče, večinoma Hutujce. Godba na cedejki je radoživa. Grenak priokus je ob tem sijajnem glasbeno-folklorističnem dokumentu.

* * * * 1/2