Dalaj: red'a'red

Dalaj (prej: Ramiz Džafić, Ali En, Dalaj Egol), bivši prvak slovenskega hip-hopa, je na dobri poti, da izgubi še tista ušesa, ki jih je uspel obdržati z redkimi cvetkami prejšnjega albuma Smetana za frende, čemur bo krivo dejstvo, da po vsem sodeč nima več kaj povedati. Ne z besedo, ki je tu pretežno v službi naštevank, mantranja niti ne tako iskrivih asociacij, ne z muziko, ki zveni, kot da je Dalaj prvič in edinkrat sedel za računalnik in nanj sklepal nekaj "elektronskih" matric ter približno umiksal pest semplov.

Kolikor ploščku, ki bi rad bil duhovit, hipnotičen in celo mističen, a je glede izraznosti bolj nebogljen od malone vsakega popevkarskega podna (bojda, da je strašnejši le Štajerski Mišo), ne zavdata plehka, od vsepovsod napaberkovana muzika in bebava besedila, ga dokonča to, da Dalaj z družicami poje in žužnjavo rapa v angleščini, tako da ga težko razumeš brez priloženih besedil. Zakaj le?

Menda le zato, da bi "umetnikom sveta" - Dalajevo umetniško obzorje pa po novem zamejujejo Mariah, Erykah, Whitney, Celine, Pavarotti in Ramazotti, Stallone in Schwartzenegger, Thomas Pandur in predvsem Madonna - na koncu ploščka prenesel svoj poziv k sodelovanju pri "all time greatest show", ki naj bi rešil svet pred propadom.

Morda pa bi lahko plošček osvežil vsaj fonde Mirandine (glej pod: Lidija Asta, Društvo Yam) newagerske sekte? Glede na prepričljivost muzike zelo dvomimo, tudi če se Dalaj, ki se ima menda za odrešenika, resnično pribije na križ. Ima pa pričujoče skrpucalo tudi nekaj ljudomilih strani, saj sodi zaradi demo kakovosti med ploščke, ki bodo le malo izgubili pri pretvorbi v MP3 format. Zbogom, Kekec.

*