1. 7. 2003 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
Barry Guy: Symmetries
CD, Maya Recordings 2002; nakup iz prave roke na jazz festu
Načinu, kako je angleški avant-kontrabasist, skladatelj, improvizator, strunar Barry Guy dominiral na več koncertih minulega ljubljanskega jazzovskega festivala, lahko pripnemo le izraz - popolna predanost godbi. Tu ni blefa, ni priznavanja rutine, ki se še kako rada zavleče pod prste, tudi muziku, kakršen je Guy. A veličina improvizatorjev je, da zanjo vejo, se včasih z njo tudi rešujejo, toda vsak trenutek jo hočejo preseči in poseči za nečim višjim. Zato so godbotvorni. A zadaj so učeča se leta, preseganje institucionalno uokvirjenih danosti glasbila, kakršen je kontrabas, kompozicijske praktike, ki se napajajo pri baroku, avantgardah 20. stoletja, pri improvizacijski igri, pri svetovnih godbah. Je tudi vodenje izjemnega London Jazz Composer's Orchestra in novega orkestra z njegovim imenom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
1. 7. 2003 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
Načinu, kako je angleški avant-kontrabasist, skladatelj, improvizator, strunar Barry Guy dominiral na več koncertih minulega ljubljanskega jazzovskega festivala, lahko pripnemo le izraz - popolna predanost godbi. Tu ni blefa, ni priznavanja rutine, ki se še kako rada zavleče pod prste, tudi muziku, kakršen je Guy. A veličina improvizatorjev je, da zanjo vejo, se včasih z njo tudi rešujejo, toda vsak trenutek jo hočejo preseči in poseči za nečim višjim. Zato so godbotvorni. A zadaj so učeča se leta, preseganje institucionalno uokvirjenih danosti glasbila, kakršen je kontrabas, kompozicijske praktike, ki se napajajo pri baroku, avantgardah 20. stoletja, pri improvizacijski igri, pri svetovnih godbah. Je tudi vodenje izjemnega London Jazz Composer's Orchestra in novega orkestra z njegovim imenom.
Guy je tako izmojstril basovsko igro, da najtežje poteze, flažoleti, perkusivnost, čopanja in raznovrstna ubiranja strun, zrnata lokovanja ob njegovi čezvse telesni igri navidezno postajajo nekaj nadvse lahkega. Svojo ploščo strunskih simetrij muzik opremlja s citatom Johna Caga, z njegovim pozivom: "Recimo DA naši navzočnosti v kaosu. Radost je lahko karkoli. Ne posedujemo je in se nam zato ni bati njene zgube". Izdaja kontrabasistov pedigre, mišljenje in konkretno zvočenje. A simetrije so muzična radost, kjer se godba tvori iz drobca, glisanda, preiskovanja razkošja alikvotov, brutalnosti in nežnosti tolkalskega udarca po struni. Mednje, kratke improvizacijske "fizeljce", kakor so naslovljeni, inspirirani pri Beckettu, se vrineta dva "poustvarjalna" kosa. Izbor je prefinjen. Komada Weird Nightmare in Eclipse je zložil namreč Charles Mingus, največji intuitivec med velikimi z bluesom podloženimi skladatelji. A Mingus je bil tudi eden ustanoviteljev dinastije samostojnih, osvabajajočih se jazzovskih basistov. Pretvorba v Guyevi glavi in pod rokami je izjemna; osnovna lokovalska tema je obložena z alikvoti, ninasiranim podajanjem, ki zamrši in razpne osnovno temo. Kompleksni Odyssey, dvakrat igran, tako v Cankarjevini kot v Gromki, je mojstrovina, nadvse sodobna, strukturirana skladba, ki pa išče tla v dromu plasti, donenju in brnenju, tresenju strun. Album je Guy napovedoval že pred letoma. Izšel je lani pri Maya Recordings (ime po glasbeni prijateljici Homburgerjevi) in se postavlja ob bok njenim izvedbam Telemannovih in Bachovih baročnih violinskih sonat, ter duetom, triom angleških improvizacijskih sotrudnikov. Založbin mali drugovalski, a izbran katalog kaže, kako se sodobno, odprto pojmuje godba. Barry Guy je z igro in mišljenjem glasbe tem zakotnim krajem že dal svetovne glasbene dneve.
* * * * *
